Jaz, umetnik. Jaz, državljan.
2018/2019 — 63. sezona
Ivan Cankar

Pohujšanje v dolini šentflorjanski

Režija: Vito Taufer
Obnovitev predstave iz sezone 2010/2011.
Premiera: 6. 3. 2011
Zasedba
Ustvarjalci
  • Dramaturgija: Nebojša Pop-Tasić, Tomaž Toporišič
  • Glasba: Andrej Goričar
  • Kostumografija: Barbara Stupica
  • Scenografija: Viktor Bernik
  • Koreografija: Gregor Luštek, Rosana Hribar
  • Lektorica: Mateja Dermelj
  • Oblikovanje svetlobe: Matjaž Brišar
  • Oblikovanje zvoka: Silvo Zupančič
  • Oblikovanje maske: Barbara Pavlin, Empera3zz
  • Asistentka dramaturgije: Anita Volčanjšek
  • Vodja predstave: Janez Pavlovčič
Opis

Danes, na začetku 21. stoletja, ko smo že prekoračili stoletnico nastanka te farse, Cankarjevo Pohujšanje v dolini šentflorjanski ostaja vznemirljivo zlasti zaradi svoje dionizičnosti in odprte oblike, hkrati pa zaradi izjemno natančnega seciranja psihopatologije slovenskega vsakdanjika, ki je lahko hkrati tisti Cankarjevega in našega prostora in časa, združenega v nemoči spervertiranega (neo)liberalizma in provincialnosti. Cankar je naš sodobnik, ker s svojo etiko in estetiko odzvanja v naših glavah zaradi temeljnosti vprašanj, ki si jih zastavlja, in živosti umetniških odgovorov, ki jih uteleša. Vito Taufer, veliki mojster avtorskega in živega gledališkega branja klasike, Cankarjevo »največjo hudobijo« o vrlih domoljubih šetflorjanskih, pretresenih nad »pohujšanjem«, ki se je »prikradlo«, utelešeno v nekdaj umetniku, zdaj razbojniku Petru in njegovi muzi Jacinti, na oder postavlja po eni strani poudarjeno realistično in skoraj do črke upošteva predlogo, po drugi strani pa poskrbi za odločilen odmik in vse vloge razen ene prepusti  moškim, kar postane »nepogrešljivo gonilna sila uprizoritve« (Zala Dobovšek, Delo), zaradi katere »nič ni, kot se zdi, ker je vse še bolj takšno, kot je« (Sonja Zlobko, Radio Študent).

Iz tiska

Igra in njen učinek: Taufer jo pelje po več vzporednih tirih. Čeprav racionalizirano, dobro ohrani besedilno jedro, mu pusti večino besednih kombinacij in jim dovoli, da se razživijo. Dame tako v Cankarju kot tokratni uprizoritvi malokrat pridejo v prvi plan, če že, samo s kakšno kratko in jedrnato, fantje, te uglajene ritke, pa so malce bolj razgibani. Še vedno zelo natančno dozirani v svojih gestah, imajo precej več prostora za razgibavanje svojih likov. Trikotnik Župan-dacar-učitelj Šviligoj je vrhunski.

(Andrej Jaklič, Polet, 10. marec 2011)

[Taufer o]hranja tekstualno celovitost, stiliziranost in grotesknost dramskih figur; tem ne krči terena, vendar jim ga hkrati tudi 'hvaležno' ne širi. Ne podtika jim agresivne aktualizacije za vsako ceno, pač pa jih že skoraj z nekakšno muzejsko zatohlostjo pušča v okviru izvirne ideje, kot avtomatizirane prototipske lutke. […] Če Tauferjeva postavitev ostaja dosledna v izvirnem dogajalnem sosledju in dialoški celovitosti, pa se samovoljni idejni poseg izživlja skozi govorico relativizma spolne identitete, ki jo uprizoritev načrtno zvede na kakor da pomenljivo zanemarljiv dramski moment. Z okusno in historično travestijo očrtana zasedba […] ne sili toliko v eruptivno komičnost kolikor v neko splošno uprizoritveno tezo, da bolj kot spol šteje (že v izhodišču šentflorjansko determiniran) značaj.

Tauferjev režijski prijem, ko se je za potrebe komičnega zazrl daleč nazaj v preteklost, v čas antike, ko so za maskami ženskih in moških likov stali samo moški, ni nekaj novega, deluje pa učinkovito. Tako so v Cankarjevi farsi vloge vseh likov prevzeli igralci, le v vlogi Zlodeja se je izvrstno znašla igralka. […] Njihova preobrazba, ne samo kostumska in z ličili, temveč tudi gibalna in psihološka, je izjemno prepričljiva. Svojega moškega aduta sicer niso poskušali popolnoma preobraziti v stoodstotno žensko, saj so replike podajali z globokimi, moškimi glasovi, tudi gibi (pri večini) niso bili zelo ženski. Pač preprosto, moški, preoblečeni v ženske, in poigravanje z nežnostjo. Če je bil to njihov namen, potem je rezultat gledališka poslastica. […] Majzljeva je kot Zlodej nerazpoznavna, njena prezenca na odru je močna, njen francoski naglas preveč karikiran, a zato tudi izredno svež in za njeno vlogo več kot dobrodošel. Zlodejevo spogledovanje z 'boljšimi' polovicami prebivalcev doline Šentflorjanske je nabito z erotičnostjo, vsaka ženska (sploh županja) se mu vrže pred kolena in postane njegova. Še pekel sam bi s tem hudičem deloval kot kraj za izvrstno zabavo. Monolog Janje Majzelj pred rdečo zaveso v soju sveč o tem, kaj kdo je in ni, je delo gledališke mojstrice.

Sledeč Cankarju ponovna oživitev Pohujšanja prinaša tudi premislek o umetniku ter o njegovem položaju v družbi. Je umetnik danes razbojnik ali varuh človekovih sanj? Je razrešitev notranjih in zunanjih bojev še vedno možna v umetnosti ali je tudi umetnost že na nek način pohujšana. Sinočnja uprizoritev je dokazala, da so težave, s katerimi se je spopadal Ivan Cankar, srhljivo podobne današnjim. Neomajna vera v napredek, v družbenem, političnem, gospodarskem in zasebnem smislu, je tako s predstavo postavljena pod vprašaj.

(Ana Rozman, Radio Slovenija, 07. marec 2011)
Gostovanja

  • Teden slovenske drame, Kranj, 1. 4. 2012
  • Borštnikovo srečanje, Maribor, 21. 10. 2011
Nagrade

  • Borštnikova nagrada 2011 Janji Majzelj za vlogo Zlodeja
  • Borštnikova nagrada 2011 Empera3zz in Barbari Pavlin za oblikovanje maske
OBVESTILO

Aprila bo v vlogi Notarja zaigral Brane Grubar.