Pohujšanje v dolini šentflorjanski

Igra in njen učinek: Taufer jo pelje po več vzporednih tirih. Čeprav racionalizirano, dobro ohrani besedilno jedro, mu pusti večino besednih kombinacij in jim dovoli, da se razživijo. Dame tako v Cankarju kot tokratni uprizoritvi malokrat pridejo v prvi plan, če že, samo s kakšno kratko in jedrnato, fantje, te uglajene ritke, pa so malce bolj razgibani. Še vedno zelo natančno dozirani v svojih gestah, imajo precej več prostora za razgibavanje svojih likov. Trikotnik Župan-dacar-učitelj Šviligoj je vrhunski.

[Taufer o]hranja tekstualno celovitost, stiliziranost in grotesknost dramskih figur; tem ne krči terena, vendar jim ga hkrati tudi 'hvaležno' ne širi. Ne podtika jim agresivne aktualizacije za vsako ceno, pač pa jih že skoraj z nekakšno muzejsko zatohlostjo pušča v okviru izvirne ideje, kot avtomatizirane prototipske lutke. […] Če Tauferjeva postavitev ostaja dosledna v izvirnem dogajalnem sosledju in dialoški celovitosti, pa se samovoljni idejni poseg izživlja skozi govorico relativizma spolne identitete, ki jo uprizoritev načrtno zvede na kakor da pomenljivo zanemarljiv dramski moment. Z okusno in historično travestijo očrtana zasedba […] ne sili toliko v eruptivno komičnost kolikor v neko splošno uprizoritveno tezo, da bolj kot spol šteje (že v izhodišču šentflorjansko determiniran) značaj.

Tauferjev režijski prijem, ko se je za potrebe komičnega zazrl daleč nazaj v preteklost, v čas antike, ko so za maskami ženskih in moških likov stali samo moški, ni nekaj novega, deluje pa učinkovito. Tako so v Cankarjevi farsi vloge vseh likov prevzeli igralci, le v vlogi Zlodeja se je izvrstno znašla igralka. […] Njihova preobrazba, ne samo kostumska in z ličili, temveč tudi gibalna in psihološka, je izjemno prepričljiva. Svojega moškega aduta sicer niso poskušali popolnoma preobraziti v stoodstotno žensko, saj so replike podajali z globokimi, moškimi glasovi, tudi gibi (pri večini) niso bili zelo ženski. Pač preprosto, moški, preoblečeni v ženske, in poigravanje z nežnostjo. Če je bil to njihov namen, potem je rezultat gledališka poslastica. […] Majzljeva je kot Zlodej nerazpoznavna, njena prezenca na odru je močna, njen francoski naglas preveč karikiran, a zato tudi izredno svež in za njeno vlogo več kot dobrodošel. Zlodejevo spogledovanje z 'boljšimi' polovicami prebivalcev doline Šentflorjanske je nabito z erotičnostjo, vsaka ženska (sploh županja) se mu vrže pred kolena in postane njegova. Še pekel sam bi s tem hudičem deloval kot kraj za izvrstno zabavo. Monolog Janje Majzelj pred rdečo zaveso v soju sveč o tem, kaj kdo je in ni, je delo gledališke mojstrice.

Sledeč Cankarju ponovna oživitev Pohujšanja prinaša tudi premislek o umetniku ter o njegovem položaju v družbi. Je umetnik danes razbojnik ali varuh človekovih sanj? Je razrešitev notranjih in zunanjih bojev še vedno možna v umetnosti ali je tudi umetnost že na nek način pohujšana. Sinočnja uprizoritev je dokazala, da so težave, s katerimi se je spopadal Ivan Cankar, srhljivo podobne današnjim. Neomajna vera v napredek, v družbenem, političnem, gospodarskem in zasebnem smislu, je tako s predstavo postavljena pod vprašaj.