Janja Majzelj

Janja Majzelj (1972) je igralsko pot začela pod režisersko taktirko Matjaža Pograjca v gledališko-plesni skupini Betontanc, v kateri je sodelovala od leta 1989 do 1997, kar približno sovpada tudi s časom njenega študija. Leta 1998 se je zaposlila v Mladinskem. Za seboj ima nekaj televizijskih nadaljevank in filmov (Mamin dan, Panika, Srečen za umret), ukvarja pa se tudi s petjem. Za svojo stvaritev v predstavi Umetnost je omara je bila na zagrebških Dnevih satire leta 2021 nagrajena za najboljšo stransko vlogo, leta 2014 je prejela Župančičevo nagrado za vloge v predstavah Smrt kadi moje cigare, Ljubezen (nedolžnost v sedemdesetih minutah) in Služkinji ter v filmu Panika in TV-nadaljevanki Mamin dan, leta 2011 nagrado Prešernovega sklada za avtorski projekt Krizantema na klavirju ter za vloge Augustine Phillips v predstavi Za prgišče Šekspirja, C v Sli (Crave), Marusje v Vampirju in Sestre Alme v Personi (Mini teater); leta 2002 je skupaj s kolegi prejela posebno nagrado žirije Festivala malih odrov na Reki igralski ekipi Treh sester za kolektivno igro, leta 2001 Severjevo nagrado za vlogi v predstavah Drrream in Tri sestre, leta 1999 zlato paličico in leta 1998 zlato ptico za vlogo Pike v istoimenski predstavi, leta 1992 pa študentsko Prešernovo nagrado za vlogo Klobčiča v Snu kresne noči in kot članica skupine Betontanc Župančičevo nagrado. Poleg naštetih je prejela še tri Borštnikove nagrade, in sicer 2011 za Zlodeja v Pohujšanju v dolini šentflorjanski, 2010 za Sestro Almo v Personi Mini teatra ter 2006 za Milo v Fragile! in Elaine v Eni in drugi.