Burkaški misterij

Fo je bil umetnik, ki je slovel po satiričnosti. Ustvaril je gledališče, ki je temeljilo na improvizaciji, groteski in tradiciji commedie dell'arte. Njegova dela so bila tematsko pogosto uperjena v kritiko Katoliške cerkve, zaradi česar je imel v Italiji veliko težav. Obenem pa je skušal dati glas tistim, ki ga navadno nimajo – delavkam_cem in kmeticam_om. Estetika uprizoritve v režiji Tijane Zinajić je močan camp. Scenografija Darjana Mihajlovića Cerarja skupaj s kostumi Matica Horvata spominja na šolsko božično igro. Tu so zastori, na katerih je naslikan Jezusov obraz, in horizont s podobo Jeruzalema; vse to kliče v spomin verski kič, hkrati pa se navezuje na  starejši slog gledališča, ki se je zanašal na poslikane kulise. Enako velja za kostume in rekvizite – papirnate peruti, plastične čelade in križ, sestavljen iz lestev. Že samo estetska raven nakazuje, da bomo gledali satiro, nekaj posmehljivega. Iz tega likovnega sloga sledi, da bodo cerkveni obredi in tradicije, tako kot pompoznost klasičnega gledališča, postali predmet poroga. Ob interpretaciji besedila se nato pojavijo še dodatne pomenske ravni in motivi, ki so prav tako podvrženi satiri. […] V celoto so vpletene pesmi, ki aludirajo na božične igre in muzikale, iz katerih se ustvarjalke_ci norčujejo. Za še eno plast predstave pa poskrbi Katoliška cerkev; predstavlja jo papež, ki se od časa do časa pokaže, da bi se pogovoril z Jezusom. Vse skupaj je nekronološko, kaotično in po naravi brechtovsko. Zdi se da ustvarjalke_ci igrajo predstavo v predstavi – in tako gledališko in humorno poustvarjajo samo teatrsko formo.

Uprizoritev z živo klavirsko spremljavo v celoti obogati Miha Rajterič, ki posameznim prizorom doda atmosfersko glasbeno podlago. Pojavijo se tudi muzikalni in koreografirani glasbeni vložki, ki jih priredi Sebastijan Duh s koreografinjo Lado Petrovski Ternovšek. Glasba tako ne služi zgolj pasivnemu poslušanju, ampak opremi tudi semi-izvirne glasbene točke nastopajočih, ki prav prijetno presekajo dinamičen tok dramskega dogajanja. Gre za namerno slabe, komične priredbe nekaterih znanih komadov in skladb iz muzikalov, ki uprizoritev še nadalje utrdijo v pristno farso. […] Igralska interpretacija je v podobni funkciji kot glasbeni premori. Je zavestno stilizirana in karikirana v skladu z načeli farse. Poslužuje se pretirane ekspresivnosti, ki za seboj privleče še poigravanje s slovenskimi narečji in popačenimi glasovi. […] Od igralske zasedbe sta tukaj posebej vpadljiva Primož Bezjak v glavni vlogi Jezusa in Dario Varga, ki upodobi Jožefa. Bezjak se s svojo dikcijo pokloni štajerskemu narečju, ki humorno opolnomoči njegov dialog, medtem ko Varga podobno stori s prekmurščino. Vredno se zdi izpostaviti, da se kljub obilnemu naboru poceni humorja koriščenje narečij vzhodne Slovenije tokrat izogne že zelo normirani strategiji enačenja teh dialektov z neumnimi ruralnimi liki. Uprizoritev je kljub svoji splošni hudomušnosti prizorišče prevladujočega družbenega boja, ki je aktualen še danes. V ospredju je pogled malega človeka, preko katerega se vzvišeni in odtujeni svetopisemski motivi in liki povsem prizemljijo in postanejo neverjetno preprosti.

Princip karakterizacije likov tako spominja na commedio dell'arte, igralci jih utelesijo s poudarjenimi gestikulacijami, dialektom, značilnostjo govora in podobnim. […] Vse igralke_ karakterizacije izpeljejo konsistentno in s prepričljivo resnostjo, kar v občinstvu sproža valove smeha. […] Sicer pa z glasbenimi dodatki in komentarji, v katerih Katarina Stegnar problematizira politično nekorektnost, Burkaški misterij postane travestija tudi za sodobna liberalna prepričanja, ki velikokrat ostajajo prisotna zgolj v govoru in se ne realizirajo v dejanjih. Burkaški misterij kljub svoji naravnanosti k zabavi in neobremenjenemu gledališkemu dogodku omogoča problematiziranje nekaterih vidikov sodobne kapitalistične družbe, v obliki parabole z zadnjo zgodbo o revnem kmetu, ki se odloči boriti se za svoje pravice, pa v predstavo vnese tudi edukativni podton.

Vse in vsi so v stalnem premiku. Vse vrvi, hiti in perpetuira nove domislice, povezane z današnjo percepcijo peripetij o življenju in nauku Jezusa Kristusa. […] Vtis dopolnjuje še vizualna estetika kiča in do samega roba prignano burkaštvo, pri čemer pa ni zanemarljivo, da se zna zasedba vedno pošaliti tudi iz same sebe in s tem problemsko preizpraševati tudi lastno stališče. V tem kontekstu je zanimiv lik Katarine Stegnar kot nekakšne moralne policije. Njeno opozarjanje na potencialno nekorektnost situacij, govora in dejanj vodi v premislek, kaj in kako so sodobna družbena vprašanja lahko komična.
[… Uprizoritev] v celoti učinkuje kot kratkočasna odrska izkušnja, ki si privošči številne šale, ne da bi prestopila meje spoštljivosti, žaljivosti ali navsezadnje kritične distance.