SEZONA LJUBEZNI IN TEH STVARI
2023/2024 — 68. sezona
Duncan Macmillan

Ljudje, kraji in stvari

Režija: Matjaž Pograjc
Premiera: 22. 4. 2023
Zasedba
Ustvarjalci
  • Prevod: Andrej E. Skubic
  • Dramaturgija: Evelin Bizjak
  • Asistentka dramaturgije: Helena Šukljan
  • Scenografija: Miloš Narobe
  • Asistent scenografije: Sandi Mikluž
  • Kostumografija: Neli Štrukelj
  • Asistentka kostumografije: Estera Lovrec
  • Likovna podoba in oblikovanje lutk: Barbara Bulatović
  • Lutkovna delavnica in animacija: Brane Vižintin
  • Koreografija: Branko Potočan
  • Lektorica: Mateja Dermelj
  • Oblikovanje svetlobe: Matjaž Brišar
  • Oblikovanje zvoka: Marijan Sajovic
  • Oblikovanje maske: Nathalie Horvat
  • Asistent režije: Mitja Lovše
  • Hospitantka: Amber Buck-Burrows
  • Vodja predstave: Liam Hlede

Lutkovna tehnologija: Aleksander Andželović, Barbara Bulatović in Mitja Ritmanič

Opis

Za priznanega angleškega dramatika Duncana Macmillana, ki mu je v zadnjih nekaj letih uspel preboj na evropske (tudi slovenske) gledališke odre, je značilen neobremenjen, na videz preprost realističen slog, ki v gledališču pogoste teme, kot so družina in odnosi, vzgoja in izobraževanje, osebnostne motnje, samomorilnost, odvisnost od drog in alkohola, predstavi kompleksno, brez šolskega psihologiziranja in enoznačnih rešitev, ki bi like in situacije poenostavljali v znane šablone. 

Emma je igralka in odvisnica. Zaradi dela se mora razcepljati v različne osebnosti, zato se med rehabilitacijo le težko sooča sama s sabo. Ali zunaj vseh odrskih različic sploh obstaja? Prvi poskus zdravljenja na kliniki za odvajanje ji spodleti, saj se ni zmožna iskreno in z zaupanjem posvetiti terapiji, sploh skupinski ne. Macmillan Emmino odvisnost od opoj­nih substanc gledališko izjemno učinkovito so­postavi z igralsko odvisnostjo od pozornosti, nastopanja pred občinstvom, s prizadevanjem za uspeh in slavo, bolečo nezmožnostjo neigra­nja, obenem pa ne nakaže lahkega izhoda. Tako kot delo je lahko tudi družina eden od sprožil­nih elementov odvisnosti: ljudje, kraji, stvari. In če je omamljanje v sodobnem svetu edini način preživetja, kako naj se človek sploh kdaj stre­zni? Prvi korak je, da si Emma prizna, da ima težave. Če hoče še kdaj delati kot igralka, se mora znova sestaviti.

Iz tiska

Emmi prvič terapija ne uspe, drugič pa z diplomo v roki odide k istim ljudem, v isti kraj in vidi iste stvari, a naleti na neodobravanje. Odvisnosti ne moreš sam premagati. Potrebuješ ustrezen, topel odnos. Če v življenju ne zmoreš, poišči pomoč. Tudi če se velikokrat vrneš na začetek, vztrajaj. Vsakega čaka trdo delo. Dokaz uspeha so mnogi. Tudi na Kraljih ulice. Tri ure dolga zgodba, če ji lahko tako rečem, je domiselno zrežirana. V glavni vlogi igra Janja Majzelj, ki ji je več kot kos. Celotna uprizoritev je presunljiva.

(Barbara Jozelj, Kralji ulice, 03. avgust 2023)

Režiser je vodil igralce in jim obenem pustil, da so pristno izrazili tako napadalnost in  neusmiljenost kot tudi prijateljsko razumevanje, nežno prisotnost in človeško toplino. [...] Vsekakor gre za zelo uspelo predstavo, ki se ponuja kot odlično izhodišče za pogovor z mladimi. V svoji pristnosti ne preseneča le Majzeljeva, ki se pokaže kot vrhunska igralka, ampak tudi Daša Doberšek kot terapevtka in Klara Kastelec, Nataša Keser in Klemen Kovačič, ki upodabljajo sozasvojence na kliniki. Prepričajo nas, da je kdaj mogoče tudi ponovno zaživeti.

(Edvard Kovač, Družina, 14. maj 2023)

Prvi del besedila se pri poskusu karakterizacije glavne junakinje uspešno izmika klasični ukleščenosti v enotno, konsistentno osebnost, ki bi se identificirala s travmo iz preteklosti in z njo opravičevala lastna dejanja. Odvisnost skuša avtor prikazati bolj kompleksno, kot proizvod naključnih in manj naključnih dogodkov in občutij pa tudi kot proizvod nenehnega pritiska na posameznico k vse večji efektivnosti, uspehu in funkcionalnosti. [...] Predstavo rešujejo močni, zabavni in kompleksni dialogi, ki sicer proti koncu žal razvodenijo, predvsem pa izjemna prezenca, prepričljivost in energičnost Janje Majzelj.

Macmillan celotno besedilo zgradi na preigravanju med gledališčem in življenjem, resnico in lažjo ter z mojstrsko spisanimi dialogi stalno spodmika tla navidezno oprijemljivim dejstvom. [...]  S postavitvijo besedila v ospredje in vključitvijo nadrealističnih elementov v prostor Pograjc ustvari svet, ki je hkrati znan in nenavaden, ter vabi k preizpraševanju meja med resničnim in namišljenim. V ospredju tega prepletanja je obširna igralska zasedba […] z Janjo Majzelj na čelu v vlogi Emme. Ta kot osrednja nosilka dramskega dejanja z avtentičnostjo in ranljivostjo zajame zapletena čustva protagonistke, hkrati ji dodaja ravno pravšnjo mero cinizma, da vprašanja resničnosti njenega nastopa ostajajo odprta. Preostala igralska zasedba okoli nje z dovršenim niansiranjem svojih interpretacij vnaša globino in večplastnost v Emmino zgodbo, pri čemer uspešno plujejo med vzpostavljanjem lastnih dramskih likov in izpostavljanjem protagonistkinega dušnega stanja.

Presunljiva drama borb za preživetje, ki se osredotoča na dinamike in razplete odvisniških zgodb (večino časa se zato dogaja v rehabilitacijskem centru), sicer gradi na podobnih scenarijih obravnavanih pacientov, vendar nikoli ne zaide v oblikovanje klišejev. Slika, polna zrcaljenj iz velikega družbenega platna na posameznika in spet nazaj na podobo skupnostnih nereflektiranih destrukcij in nihilizmov, se v predstavi, ki vpelje tudi animacijo marionet, izostri na travmo ženske in njeno ranjeno avtonomno bit. Njeno raztrgano in zlomljeno osebnost, obteženo z zanikanjem, s krivdo in sramom, z brutalno prepričljivostjo in inteligentno duhovitostjo skupaj sestavlja izvrstna Janja Majzelj, osupljiva v neopisljivem trpljenju, ki spremlja ozdravitev uničene igralke. Predstava tako zaobjame več perspektiv, skozi katere lahko opazujemo človeško figuro ter njeno vlogo v gledališču in v svetu. Gre za razpetost med iluzijo in resničnostjo, za napetost med intenzivnim igranjem vlog in dolgočasnim pristankom v lastnem jazu. Sicer ne toliko poudarjeno, pa vendar, se kot vredno zaupanja poleg podpornih skupin razodeva tudi verovanje v podporno imanenco.

Gradivo za novinarje
ZAHVALE

Zahvaljujemo se Anonimnim alkoholikom Slovenije in Ivici Topiću.