Ljudje, kraji in stvari

Vsebino dopolnjuje spreminjajoča se igra: Emmin karakter in njena dikcija se spreminjata glede na njeno psihofizično stanje, kar prispeva k realizmu predstave, hkrati pa jo zaradi komičnih vložkov dela tudi bolj dinamično. Izogib enoličnemu portretu karakterja odvisnice je ključen za presežek stereotipnosti. Emma kot karakter je splet lastne odvisnosti in manjka identitete, obenem pa je tudi očitno inteligentna. Njene stalne reference na različne avtorje in filozofske ter literarne koncepte aludirajo tako na njeno inteligentnost, ki je v stereotipu odvisnici morda ne bi pripisali, obenem pa ustvarja logični obrambni mehanizem samozagledanosti proti Emmini lastni nesamozavesti. [...] Največja odlika predstave je povezanost igralcev z interaktivno sceno in odrskimi rekviziti. Štirinajst nastopajočih igralcev je namreč izurjenih tudi v rabi marionet, petju in plesu, prav tako pa so kos tri ure in pol dolgi predstavi. Izjemno navdušijo tudi marionete same, ki predstavljajo tako protagonistkine halucinacije, kot tudi njene mnoge alter ege, ki jih goji zaradi šibkega občutka za lastno identiteto. Marionete imajo groteskno prevelike glave, ki delujejo kot odlitki dejanskega človeškega obraza in v zatemnjenem prostoru neprijetno podobno igralcem samim, njihovo srhljivost pa dokončujejo prekratke okončine.

Emmi prvič terapija ne uspe, drugič pa z diplomo v roki odide k istim ljudem, v isti kraj in vidi iste stvari, a naleti na neodobravanje. Odvisnosti ne moreš sam premagati. Potrebuješ ustrezen, topel odnos. Če v življenju ne zmoreš, poišči pomoč. Tudi če se velikokrat vrneš na začetek, vztrajaj. Vsakega čaka trdo delo. Dokaz uspeha so mnogi. Tudi na Kraljih ulice. Tri ure dolga zgodba, če ji lahko tako rečem, je domiselno zrežirana. V glavni vlogi igra Janja Majzelj, ki ji je več kot kos. Celotna uprizoritev je presunljiva.

Režiser je vodil igralce in jim obenem pustil, da so pristno izrazili tako napadalnost in neusmiljenost kot tudi prijateljsko razumevanje, nežno prisotnost in človeško toplino. [...] Vsekakor gre za zelo uspelo predstavo, ki se ponuja kot odlično izhodišče za pogovor z mladimi. V svoji pristnosti ne preseneča le Majzeljeva, ki se pokaže kot vrhunska igralka, ampak tudi Daša Doberšek kot terapevtka in Klara Kastelec, Nataša Keser in Klemen Kovačič, ki upodabljajo sozasvojence na kliniki. Prepričajo nas, da je kdaj mogoče tudi ponovno zaživeti.

Prvi del besedila se pri poskusu karakterizacije glavne junakinje uspešno izmika klasični ukleščenosti v enotno, konsistentno osebnost, ki bi se identificirala s travmo iz preteklosti in z njo opravičevala lastna dejanja. Odvisnost skuša avtor prikazati bolj kompleksno, kot proizvod naključnih in manj naključnih dogodkov in občutij pa tudi kot proizvod nenehnega pritiska na posameznico k vse večji efektivnosti, uspehu in funkcionalnosti. [...] Predstavo rešujejo močni, zabavni in kompleksni dialogi, ki sicer proti koncu žal razvodenijo, predvsem pa izjemna prezenca, prepričljivost in energičnost Janje Majzelj.

Macmillan celotno besedilo zgradi na preigravanju med gledališčem in življenjem, resnico in lažjo ter z mojstrsko spisanimi dialogi stalno spodmika tla navidezno oprijemljivim dejstvom. [...]  S postavitvijo besedila v ospredje in vključitvijo nadrealističnih elementov v prostor Pograjc ustvari svet, ki je hkrati znan in nenavaden, ter vabi k preizpraševanju meja med resničnim in namišljenim. V ospredju tega prepletanja je obširna igralska zasedba […] z Janjo Majzelj na čelu v vlogi Emme. Ta kot osrednja nosilka dramskega dejanja z avtentičnostjo in ranljivostjo zajame zapletena čustva protagonistke, hkrati ji dodaja ravno pravšnjo mero cinizma, da vprašanja resničnosti njenega nastopa ostajajo odprta. Preostala igralska zasedba okoli nje z dovršenim niansiranjem svojih interpretacij vnaša globino in večplastnost v Emmino zgodbo, pri čemer uspešno plujejo med vzpostavljanjem lastnih dramskih likov in izpostavljanjem protagonistkinega dušnega stanja.

Presunljiva drama borb za preživetje, ki se osredotoča na dinamike in razplete odvisniških zgodb (večino časa se zato dogaja v rehabilitacijskem centru), sicer gradi na podobnih scenarijih obravnavanih pacientov, vendar nikoli ne zaide v oblikovanje klišejev. Slika, polna zrcaljenj iz velikega družbenega platna na posameznika in spet nazaj na podobo skupnostnih nereflektiranih destrukcij in nihilizmov, se v predstavi, ki vpelje tudi animacijo marionet, izostri na travmo ženske in njeno ranjeno avtonomno bit. Njeno raztrgano in zlomljeno osebnost, obteženo z zanikanjem, s krivdo in sramom, z brutalno prepričljivostjo in inteligentno duhovitostjo skupaj sestavlja izvrstna Janja Majzelj, osupljiva v neopisljivem trpljenju, ki spremlja ozdravitev uničene igralke. Predstava tako zaobjame več perspektiv, skozi katere lahko opazujemo človeško figuro ter njeno vlogo v gledališču in v svetu. Gre za razpetost med iluzijo in resničnostjo, za napetost med intenzivnim igranjem vlog in dolgočasnim pristankom v lastnem jazu. Sicer ne toliko poudarjeno, pa vendar, se kot vredno zaupanja poleg podpornih skupin razodeva tudi verovanje v podporno imanenco.