2019/2020 — 64. sezona

Kliči M za Macbetha

Režija: Matjaž Pograjc
Po Macbethu Williama Shakespeara v prevodu Srečka Fišerja
Premiera: 28. 2. 2020
Zasedba
  • Jurij Drevenšek
    Macbeth
  • Klara Kastelec
    Lady Macbeth
  • Duncan, Vojak 1
  • Malcolm, Častnik
  • Banquo, Vojak 2
  • Macduff, Donalbain
  • Prva vešča
  • Druga vešča
  • Tretja vešča
  • Tibor Mihelič Syed (baskitara, ukulela, drumlja, generator ritma, tolkala, digitalna zvočila), Matej Recer (pianino, klaviature, harmonika), Jurij Drevenšek (električna kitara), Matija Vastl (trobenta, zvočila)
    Macbend
  • Dare Kragelj, Gašper Tesner/Urša Červ
    Natakarja
Ustvarjalci
  • Zamisel: Klara Kastelec, Matjaž Pograjc
  • Asistenca režije: Klemen Markovčič
  • Scenografija: Matjaž Pograjc
  • Asistenca scenografije in rekviziti: Sandi Mikluž, Ana Pavšek
  • Dramaturgija: Aljoša Lovrić Krapež
  • Glasba: Tibor Mihelič Syed
  • Glasbeni aranžmaji: Diego Barrios Ross, Jurij Drevenšek, Tibor Mihelič Syed, Matej Recer, Matija Vastl
  • Korepeticija: Diego Barrios Ross
  • Lektorica: Mateja Dermelj
  • Asistentka lektorice: Kristina Mihelj
  • Lektorica za portugalščino: Klara Kastelec
  • Gib: Ivan Peternelj
  • Oblikovanje svetlobe: Matjaž Pograjc, Matjaž Brišar
  • Oblikovanje zvoka: Marijan Sajovic
  • Oblikovanje maske: Nathalie Horvat
  • Vodja predstave: Gašper Tesner/Urša Červ

Kostumografija: Inês Torcato v sodelovanju z Matjažem Pograjcem
na podlagi njene jesensko-zimske kolekcije 2019/2020

V predstavi smo uporabili tudi sonete 55, 66 in 141 Williama Shakespeara v prevodu Janeza Menarta in 119 v prevodu Srečka Fišerja.

Opis

Opustela, deževna in vetrovna pokrajina, praznina in tihota prizorišč ter klavrni obstranski liki, ki jim kraljujejo osrednji junak in predvsem krvava junakinja, ostra telesna izraznost, fatalistična karakternost in trdost sprevrženih razrednih odnosov, živalska spolnost, lažna morala in lomljenje kosti dušam. A kdor lomi kosti, lomi tudi svoje srce, in ni je močnejše osti, kot so petje, glasba in nekaj na noter obrnjenih razbitih verzov velikega barda. Pa že zatuliš v luno, medtem ko sediš v temačnem baru, kjer ti delajo družbo samo miza, nekaj stolov, crkujoča sveča, kozarec rdečega vina in devet igralcev, ki pripovedujejo zgodbo o Macbethu in njegovi hudičevki – v odgovor na vprašanje, kako da se ponoči ob polni luni ne obesiš na prvo vejo ali pa tja ne obesiš koga drugega. Tako je lažje in duši bolj koristno, svetu pa v ravnilo, kajti, če je ta že s tečajev, naj se čim prej prevrne, da bomo lahko začeli znova in našli ustreznejše koordinate za svoja hrepenenja.

Iz tiska

Predstava Kliči M za Macbetha, kot sta si jo po znameniti Shakespearovi tragediji zamislila režiser Matjaž Pograjc in igralka Klara Kastelec (ki tudi odigra lady Macbeth), je živahna, nevsakdanja, na trenutke celo do groteskne komičnosti zaostrena obdelava te klasične predloge, ki se tematskih vozlov izvirnika bolj kot s kako resnobno spoštljivostjo loteva z eklektično, vendar tudi razmeroma spretno sestavljeno ter odrsko precej učinkovito mešanico žanrskih in formalnih prijemov. V tem »destilatu« Macbetha, ki je nastajal na podlagi novejšega prevoda Srečka Fišerja, pripravljenega za uprizoritev na novogoriškem odru pred dobrim letom, zato po eni strani ni mogoče spregledati igrivega odnosa tako do precej okrajšanega besedila in njegove vsebine kakor tudi do gledalca, posajenega na lesene klopi s kozarcem rdečega vina pred seboj; vendar pa se skozi prepletanje dramskega, vizualnega ter glasbenega obenem vendarle postopno izriše tudi srhljiv portret norosti in oblastniške samopašnosti, ki bolj kot še en poskus interpretiranja zagonetnih motivov protagonista deluje kot jedek, večplasten komentar naše sodobnosti, s končnim ustoličenjem zlovešče figure Malcolma (Matija Vastl) vred.

Prva, druga, tretja. Rdeča krvava pika. Konec, ki nima konca. S sprejem vtisnjen v v polivinil odeto sceno. Ker je v igri veliko krvi, pove režiser in scenograf Matjaž Pograjc. Krvi, odslikane z rdečimi filtri reflektorjev v estetiziranih prizorih nasilja. Podobo dopolnjuje koncept kostumografije, zasnovan na podlagi jesensko-zimske kolekcije Inês Torcato. Kontrapunkt estetiziranim podobam iz dramske predloge igra glasba. Gre za poskus izumiti nov žanr, ki se sprehaja med dramsko predstavo in glasbenim koncertom, pove režiser, ki je koncept oblikoval v sodelovanju s Klaro Kastelec [...].

Igralci stopajo v dialog s publiko na zelo učinkovit način; gledalci namreč sedijo na lesenih klopeh in za mizami; vmes pa jim natakarja in igralci postrežejo z vinom in hrano, zato je učinek sproščenega ozračja na gostiji, ki ga pretrgajo Macbethove blodnje, zelo prepričljiv.
Pograjčevo delo tudi tokrat ni razočaralo. Gre za povsem svojevrstno predelavo, ki Macbetha priveže na prestol in občinstvu ponudi novo razsežnost klasike: alternativen stil, ki združuje žanre in kulture, isto zgodbo piše na novo.

Gradivo za novinarje