Kliči M za Macbetha

Zanimivo je, da tako odrsko kot radijsko uprizoritveno besedilo ustvarjalci (posrečeno) opredeljujejo kot 'destilat', ki klesti epske razsežnosti valovite škotske pokrajine in v ospredje postavlja kompleksno zgodbo ter podčrtuje ključne premise, ki naj bi bile (tudi in ponovno) danes aktualne.
Konceptualno se radijska igra vrača k logosu v več niansah: v smislu besede, ki prihaja v ospredje kot ključni element delovanja, pa tudi v smislu neke (možne) razumskosti, saj poskuša ustvariti svet, v katerem se lahko Macbethov vedno bolj (o)mračen um logično vpenja v dogajanje. Postopno se gradi na novo urejeno okolje, ki je atmosferično temačno, obdano pa z izrazito eteričnimi in mističnimi zvočnimi elementi. Izvirna avtorska glasba Tiborja Miheliča Syeda se skrivnostno zajeda v dogajanje in ga mestoma mistificira, a hkrati celotno atmosfero radijske igre bliža tukaj in zdaj, kar lahko zaslutimo že v prvih trenutkih s sproščenimi kitarskimi ritmi in skorajda kavarniškim pogovorom treh čarovnic ob ponovnem snidenju v dežju in blisku.

Igralci stopajo v dialog s publiko na zelo učinkovit način; gledalci namreč sedijo na lesenih klopeh in za mizami; vmes pa jim natakarja in igralci postrežejo z vinom in hrano, zato je učinek sproščenega ozračja na gostiji, ki ga pretrgajo Macbethove blodnje, zelo prepričljiv. Pograjčevo delo tudi tokrat ni razočaralo. Gre za povsem svojevrstno predelavo, ki Macbetha priveže na prestol in občinstvu ponudi novo razsežnost klasike: alternativen stil, ki združuje žanre in kulture, isto zgodbo piše na novo.

Predstava Kliči M za Macbetha, kot sta si jo po znameniti Shakespearovi tragediji zamislila režiser Matjaž Pograjc in igralka Klara Kastelec (ki tudi odigra lady Macbeth), je živahna, nevsakdanja, na trenutke celo do groteskne komičnosti zaostrena obdelava te klasične predloge, ki se tematskih vozlov izvirnika bolj kot s kako resnobno spoštljivostjo loteva z eklektično, vendar tudi razmeroma spretno sestavljeno ter odrsko precej učinkovito mešanico žanrskih in formalnih prijemov. V tem 'destilatu' Macbetha, ki je nastajal na podlagi novejšega prevoda Srečka Fišerja, pripravljenega za uprizoritev na novogoriškem odru pred dobrim letom, zato po eni strani ni mogoče spregledati igrivega odnosa tako do precej okrajšanega besedila in njegove vsebine kakor tudi do gledalca, posajenega na lesene klopi s kozarcem rdečega vina pred seboj; vendar pa se skozi prepletanje dramskega, vizualnega ter glasbenega obenem vendarle postopno izriše tudi srhljiv portret norosti in oblastniške samopašnosti, ki bolj kot še en poskus interpretiranja zagonetnih motivov protagonista deluje kot jedek, večplasten komentar naše sodobnosti, s končnim ustoličenjem zlovešče figure Malcolma (Matija Vastl) vred.

Prva, druga, tretja. Rdeča krvava pika. Konec, ki nima konca. S sprejem vtisnjen v v polivinil odeto sceno. Ker je v igri veliko krvi, pove režiser in scenograf Matjaž Pograjc. Krvi, odslikane z rdečimi filtri reflektorjev v estetiziranih prizorih nasilja. Podobo dopolnjuje koncept kostumografije, zasnovan na podlagi jesensko-zimske kolekcije Inês Torcato. Kontrapunkt estetiziranim podobam iz dramske predloge igra glasba. Gre za poskus izumiti nov žanr, ki se sprehaja med dramsko predstavo in glasbenim koncertom, pove režiser, ki je koncept oblikoval v sodelovanju s Klaro Kastelec [...].