SEZONA LJUBEZNI IN TEH STVARI
2023/2024 — 68. sezona
Tjaša Črnigoj, Lina Akif, Sendi Bakotić, Nika Rozman, Vanda Velagić, Tijana Todorović, Barbara Kapelj, Tea Vidmar, Lene Lekše
Nova pošta

Spolna vzgoja II

Režija: Tjaša Črnigoj
Serija predavanj-performansov o seksualnem užitku žensk*
Koprodukcija: Nova pošta (Slovensko mladinsko gledališče in Maska Ljubljana) in Mesto žensk
Premiera: 7. 10. 2023
Predstave
petek / 31. 5. / 17:00 / Nova pošta / Nakup vstopnice
sobota / 8. 6. / 17:00 / SNG Maribor
Zasedba
  • Performerka
  • Sendi Bakotić
    Performerka
  • Nika Rozman
    Performerka
  • Vanda Velagić
    Performerka
  • Tea Vidmar
    Zvočna performerka
Ustvarjalci
  • Scenografija: Barbara Kapelj, Tijana Todorović, Lene Lekše
  • Oblikovanje likovne podobe in kostumografija: Tijana Todorović
  • Glasba: Tea Vidmar
  • Izbor glasbe: Tjaša Črnigoj, Lina Akif, Tijana Todorović, Barbara Kapelj
  • Strokovne sodelavke: dr. Gabrijela Simetinger, dr. Maja Vehar, Alja Lobnik
  • Svetovalka za jezik: Mateja Dermelj
  • Montaža zvočnih posnetkov in oblikovanje zvoka: Klara Otorepec, Marijan Sajovic, Jure Vlahovič, Silvo Zupančič
  • Oblikovanje svetlobe: Tjaša Črnigoj, Barbara Kapelj, Tijana Todorović, Lene Lekše, Manca Vukelič, Igor Remeta
  • Oblikovanje maske in frizur: Nathalie Horvat
  • Pomočnica maskerke in frizerke: Maja Miklavčič
  • Prevod: Urška Brodar, Tina Malič, Barbara Skubic
  • Producentka: Tina Dobnik/Nastja Kotnik Minik
  • Vodja predstave: Demijan Pintarič

Nastopajo tudi: Tjaša Črnigoj, Barbara Kapelj, Tijana Todorović

Opis

V sezoni 2022/2023 je na Novi pošti nastala serija petih predavanj-performansov Spolna vzgoja II, ki z različnih zornih kotov in skozi raznolike uprizoritvene prakse osvetljujejo pravico do seksualnega užitka kot temeljno spolno pravico v okviru človekovih pravic. Predavanja-performansi temeljijo na pogovorih z ženskami, ki so delile svoje osebne zgodbe, izkušnje in težave, ter na intervjujih s strovnjaki_njami z različnih področij.

Diagnoza obravnava vaginizem** in boleče spolne odnose, ki jih po nekaterih raziskavah izkuša celo do štirideset odstotkov žensk. Consentire razpira prostor za premislek o tem, kaj pravzaprav pomeni soglasen seks in kako so videti prakse soglasja. Zmožnost temelji na zgodbah štirih žensk s hendikepom o njihovem spolnem zorenju, odnosu do lastnega telesa, spolnosti in partnerskih odnosih. Igre se podajajo na področje nekonvencionalnih seksualnih praks, ki jih urbana govorica imenuje »kink«. V Borbi pa ustvarjalke rekonstruirajo prizadevanja za reproduktivne pravice v Jugoslaviji, ki so se spolnih pravic dotikala zgolj implicitno, a so utrla pot za to, da danes lahko sploh govorimo o pravici do seksualnega užitka.

Jeseni 2023 bodo ustvarjalke predavanja-performanse povezale in v okviru celodnevnega dogodka odigrale drugega za drugim.

* Z izrazom ženske razumemo ženske, trans-­ in interspolne osebe.
** Vaginizem velja za najhujšo spolno motnjo pri ženskah. Gre za krč mišic medeničnega dna, zaradi katerega je popolnoma onemogočena vaginalna penetracija, četudi si je ženska želi.

Iz tiska

Spolna vzgoja II dokazuje pomembnost konceptualne ideje, ki določeno problematiko (in njene variacije) zasnuje kot trajajočo serijo dogodkov oziroma kot permanentno uprizoritveno platformo, ki 'vztraja v vztrajnosti', a ne le zaradi vztrajnosti same, ampak zaradi dejstva, da materiala za obravnavo nadvlade patriarhalnega nadzora nad (historičnimi in sodobnimi) ženskimi telesi na vseh možnih ravneh še dolgo ne bo zmanjkalo. Cikel Spolna vzgoja II je nedvomno spremenil pogled na gledališko reprezentacijo seksualnosti žensk in zgodovinjenje ženskega telesa, ki ga v siceršnjih repertoarnih produkcijah zlepa ne bomo našli. Spolna vzgoja II je tako uresničila vsaj dve dragoceni in pomembni gesti: ena je terapevtska, druga izobraževalna. Četudi je, denimo, določen odstotek občinstva morda že bil seznanjen z dokumentarnimi materiali obravnavanih spolnih praks, to ne zmanjšuje 'terapevtskega' učinka, ki ga tovrstna javna reprezentacija lahko ima na posameznico ali posameznika, ko prisostvuje na dogodku, ki je javno dostopen, ki se dogaja v določeni skupnosti in se zapisuje v beleženje govorice javnega prostora oziroma gledališča. Tovrstni dogodki sočasno delujejo tudi kot nujni opomniki v zvezi s samoumevnostjo pridobljenih pravic, ki jih brezskrbno koristimo, ne da bi se zares zavedali njihovih evolucijskih procesov.

Bistveno je tu poudariti, da avtorice niso opravile samo velikega raziskovalnega, temveč tudi produkcijsko delo, saj gre za izjemno obsežen, dveletni projekt, katerega integralna različica traja šest ur (ob dveh krajših in enem daljšem odmoru). Poleg tega je enako pomembno poudariti, da so v tej predstavi oživeli popolnoma vsi prostori Nove pošte, tako da je Spolna vzgoja II pravzaprav vseskozi v gibanju, obenem pa je v gibanju tudi njeno občinstvo.
V samem delu je ob tem večkratno navzoča vzgojno-izobraževalna nota […], vendar nam v uprizoritvi ne ponudijo suhe didaktičnosti, temveč niz dokumentarnih prikazov, ki pričajo o tem, kako zelo je spolnost spekter, v katerem ni pravil, in tem, kako vse naše seksualne prakse omejujejo različne družbene sile. Spolna vzgoja II vse od vaginizma prek privolitve do spolnosti ljudi z invalidnostjo, prek kinka in fetišev pa do regulacije splava v Jugoslaviji zapolnjuje slepo pego naše družbe, v kateri je namesto vključujoče, informativne in empatične zgodbe o spolnosti ena sama velika praznina. […]
Izvedbeni elementi celotnega cikla so ob tem minimalni in dobro premišljeni, njihovi posamezni vidiki pa se subtilno vlečejo skozi vseh pet delov, ki lahko delujejo poponoma samostojno, ko pa jih seštejemo, zaradi sinergije dobijo dodatno vrednost. Od preprostega drsanja po lubrikantu, izcejenem na plesni pod, ali raztovarjanja in priprave 50 litrov zemlje za vrtnarjenje prek vrvi za obešanje, polne rjuh oziroma krvavih spodnjih hlačk, do kosov mahu ali plezalk, razpostavljenih po prostoru, ter že omenjenih grafoskopov, ki se, tako kot glas ene od izvajalk, občasno pojavijo in nas ob tem, da gradijo specifično vzdušje, spominjajo na to, da so vse zgodbe, ki smo jim priča, čeprav partikularne, pravzaprav nedeljivo povezane. To, kar jih povezuje, je molk, s katerim so bili taki narativi doslej prekriti, njihova nevidnost v javnem prostoru in posledično stigma – stigma in molk, ki ju Spolna vzgoja II na prečudovit način odstranjuje in nam namesto tega podarja možnost za učenje, prepoznavanje, odpiranje, povezovanje v svoji širini ženske izkušnje spolnosti.

Deževno popoldne na dvorišču Nove pošte, prostoru Slovenskega mladinskega gledališča in zavoda Maska v Ljubljani. Zbrano občinstvo čaka na začetek izvedbe maratona petih predavanj-performansov o ženskem spolnem užitku Spolna vzgoja II, projekta, ki je nastal v produkciji omenjenih zavodov, skupaj z Mestom žensk. Na posameznih krajih na dvorišču so postavljene rumene table, podobne prometnim znakom, z imeni ali opisi, tako da vsak izvedbeni prostor nosi določeno asociativno ime. […] Tako je za zdaj, za začetek, dvorišče Nove pošte Šolsko igrišče, na katerem nam dobrodošlico zaželi ženska avtorska ekipa […]. Pojasni nam, zakaj je prva postaja tega izobraževalnega večurnega dogajanja prav šolsko dvorišče – to je bila tudi začetna točka, s katere so same podale v ta projekt. V neki šoli so se avtorice spoznavale, se pogovarjale, med seboj delile svoje osebne izkušnje in potem raziskovale, kaj je za vsako od njih ženski užitek. Vsako predavanje vključuje tudi dokumentarne posnetke intervjujev avtoric s strokovnimi sodelavkami_ci in ženskami, ki so bile – glede na temo performansov – pripravljene govoriti o svojih izkušnjah.
[…] Ves niz predavanj predstavlja velikanski trud avtoric, da bi žensko vprašanje jedrnato in učinkovito približale občinstvu, izbrane teme pa so neizmerno dragocene za družbeno sliko, v kateri trenutno smo. Že res, da ima ta Spolna vzgoja v naslovu številko dve, a za nekatere je gotovo pomenila šele prvo srečanje s temi pomembnimi temami in vprašanji.

Gostovanja

  • Teden slovenske drame, Kranj, 28. 3. 2024
  • Festival Borštnikovo srečanje, Maribor, 8. 6. 2024
Nagrade

  • nagrada občinstva na 54. Tednu slovenske drame (2024)
  • posebna nagrada Tedna slovenske drame po presoji žirije za inovativen performativni pristop k občutljivi tematiki (2024)
Sponzorji in podporniki

Testni poligon: Reparativne prakse za nov kulturni ekosistem je projekt, ki ga s podporo EU programa Kreativna Evropa razvijajo in izvajajo Kurziv – Platforma za vprašnja kulture, medijev in družbe, Združenje Stanisława Brzozowskega/Krytyka Polityczna in Maska Ljubljana. / The project Testing Ground: Reparative Practices for New Cultural Ecosystem is conceived and carried out by Kurziv – Platformfor Matters of Culture, Media and Society, Stanisław Brzozowski Association / Krytyka Polityczna and Maska Ljubljana, with the support of the EU programme Creative Europe.

Hvala

Arhiv Jugoslavije Beograd, arhiv Radia in Televizije Črne gore (RTCG), Beata Absalon, Lana Akif, Lina Akif, Sendi Bakotić, Boštjan Bebar, dr. Ivan Bernik, Pia Brezavšček, Urška Brodar, Ana Marija Brđanović, Cvetličarna Regina, dr. Tea Dakić, Mateja Dermelj, Daša Doberšek, Tina Dobnik, Mojca Dobnikar, Boris Dragan, Andreja Dugandžić – Združenje za kulturo in umetnost Crvena in Arhiv antifašističnega boja žensk Bosne in Hercegovine in Jugoslavije, ES Osram, Ceci Ferox, Gabriele Fuso, dr. Jasenka Grujić, Jernej Hazimali, Urška Henigman, HNK Ivana pl. Zajca na Reki, Nathalie Horvat, Sara Horžen, Žiga Hren, Hrvaški državni arhiv, Goran Injac, Interdisciplinarna raziskovalna skupina O feminističnem užitku, Vlasta Jalušič, Urška Jež, Tjaša Juhart, Katarina Jurjavčič, Juta, Ana in Breda Kapelj, Barbara Kapelj, Dušan Kohek, dr. Roman Kuhar, Boris Kuselj, Marcella Lagalante, Borut Laznik, Lene Lekše, Leonišče, Alja Lobnik, Lutkovno gledališče Ljubljana, Maca Maček, Shiler Mahmoudi, Janja Majzelj, Tina Malič, Tina Merica, Jovana Mihajlović Trbovc, Tibor Mihelič Syed, Ministrstvo za pravosodje RS, Muzej žensk Črne gore, Nemški muzej higiene v Dresdnu, Anja Novak, Tajda Novšak, Vitomir Obal, Borut Opetnik, Klara Otorepec, Miloš Pavlović, Elena Pečarič, dr. Bojana Pinter, Draga Potočnjak, Tim Prezelj, Janez Prohinar, Matej Recer, Tanja Rener, Katarina Rižnar, Nika Rozman, Anja Sabol, Žiga Sedevčič, Sestrovščina ponosnega delfina, dr. Gabrijela Simetinger, dr. Jelena Simić – Muzej znanosti in tehnike (Muzej srbske medicine Srbskega zdravniškega društva), Nina Skrbinšek, Rafaella Smith Fiallo, SNG Drama Ljubljana, Kres Snyder, Jaka Sotlar, Katarina Stegnar, Mojca Stegnar, SVŠGUGL, Blaž Šef, Nina Škvarč, dr. Iztok Šori, dr. Aleksandar Štulhofer, dr. Alenka Švab, prof. Laze Tripkov, Darja Urbanc, dr. Maja Vehar, Vanda Velagić, Aleksandra Vujović, Steven De Weirdt, Zavetišče za zavržene rastline, Jaka Žilavec, Tery Žeželj