Spolna vzgoja II

Spolna vzgoja II dokazuje pomembnost konceptualne ideje, ki določeno problematiko (in njene variacije) zasnuje kot trajajočo serijo dogodkov oziroma kot permanentno uprizoritveno platformo, ki 'vztraja v vztrajnosti', a ne le zaradi vztrajnosti same, ampak zaradi dejstva, da materiala za obravnavo nadvlade patriarhalnega nadzora nad (historičnimi in sodobnimi) ženskimi telesi na vseh možnih ravneh še dolgo ne bo zmanjkalo. Cikel Spolna vzgoja II je nedvomno spremenil pogled na gledališko reprezentacijo seksualnosti žensk in zgodovinjenje ženskega telesa, ki ga v siceršnjih repertoarnih produkcijah zlepa ne bomo našli. Spolna vzgoja II je tako uresničila vsaj dve dragoceni in pomembni gesti: ena je terapevtska, druga izobraževalna. Četudi je, denimo, določen odstotek občinstva morda že bil seznanjen z dokumentarnimi materiali obravnavanih spolnih praks, to ne zmanjšuje 'terapevtskega' učinka, ki ga tovrstna javna reprezentacija lahko ima na posameznico ali posameznika, ko prisostvuje na dogodku, ki je javno dostopen, ki se dogaja v določeni skupnosti in se zapisuje v beleženje govorice javnega prostora oziroma gledališča. Tovrstni dogodki sočasno delujejo tudi kot nujni opomniki v zvezi s samoumevnostjo pridobljenih pravic, ki jih brezskrbno koristimo, ne da bi se zares zavedali njihovih evolucijskih procesov.

Bistveno je tu poudariti, da avtorice niso opravile samo velikega raziskovalnega, temveč tudi produkcijsko delo, saj gre za izjemno obsežen, dveletni projekt, katerega integralna različica traja šest ur (ob dveh krajših in enem daljšem odmoru). Poleg tega je enako pomembno poudariti, da so v tej predstavi oživeli popolnoma vsi prostori Nove pošte, tako da je Spolna vzgoja II pravzaprav vseskozi v gibanju, obenem pa je v gibanju tudi njeno občinstvo.
V samem delu je ob tem večkratno navzoča vzgojno-izobraževalna nota […], vendar nam v uprizoritvi ne ponudijo suhe didaktičnosti, temveč niz dokumentarnih prikazov, ki pričajo o tem, kako zelo je spolnost spekter, v katerem ni pravil, in tem, kako vse naše seksualne prakse omejujejo različne družbene sile. Spolna vzgoja II vse od vaginizma prek privolitve do spolnosti ljudi z invalidnostjo, prek kinka in fetišev pa do regulacije splava v Jugoslaviji zapolnjuje slepo pego naše družbe, v kateri je namesto vključujoče, informativne in empatične zgodbe o spolnosti ena sama velika praznina. […]
Izvedbeni elementi celotnega cikla so ob tem minimalni in dobro premišljeni, njihovi posamezni vidiki pa se subtilno vlečejo skozi vseh pet delov, ki lahko delujejo poponoma samostojno, ko pa jih seštejemo, zaradi sinergije dobijo dodatno vrednost. Od preprostega drsanja po lubrikantu, izcejenem na plesni pod, ali raztovarjanja in priprave 50 litrov zemlje za vrtnarjenje prek vrvi za obešanje, polne rjuh oziroma krvavih spodnjih hlačk, do kosov mahu ali plezalk, razpostavljenih po prostoru, ter že omenjenih grafoskopov, ki se, tako kot glas ene od izvajalk, občasno pojavijo in nas ob tem, da gradijo specifično vzdušje, spominjajo na to, da so vse zgodbe, ki smo jim priča, čeprav partikularne, pravzaprav nedeljivo povezane. To, kar jih povezuje, je molk, s katerim so bili taki narativi doslej prekriti, njihova nevidnost v javnem prostoru in posledično stigma – stigma in molk, ki ju Spolna vzgoja II na prečudovit način odstranjuje in nam namesto tega podarja možnost za učenje, prepoznavanje, odpiranje, povezovanje v svoji širini ženske izkušnje spolnosti.