Spolna vzgoja II: Borba

V Borbi med drugim sledimo evforičnemu iskanju in odkrivanju proizvajalca prve diafragme pri nas, pot do tega podatka pa se razvija kot napeta avantura, saj se podatek nenehno izmika. Ne hranijo ga niti nekatere osrednje državne arhivske institucije niti muzeji. [...] Jugoslavija je bila v tistem času ena izmed najbolj progresivnih držav na področju ženskih pravic, zato je v dokumentarni predstavi Borba ustvarjalno ekipo med drugim zanimalo, zakaj je bilo tako, do 'spoznanja' pa se napotijo po principu rekonstrukcije dejanskih dogodkov. Dogodkov, ki so bili nenehno podvrženi fluktuaciji dobrega in slabega. [...] Borba se kot dogodek nenehno giba med krutostjo nasilja nad ženskami, okrvavljenimi rokami in spodnjim perilom ter optimistično prihodnostjo, ki jo napove diafragma kot slutnja svetle prihodnosti kontracepcijskih potencialov.

Cikel predavanj-performansov Spolna vzgoja II nas s svojimi uprizoritvami sooča in opominja na pomen pridobljenih pravic ter napredka medicinske znanosti. Predavanje-performans Borba je potovanje skozi čas in prostor: z začetnega prizorišča na Trgu enotnosti se spustimo v leto 1940 in v telo neke vzorčne ženske, nekje v nekdanji Jugoslaviji – brez izobrazbe, brez pravic, živi kot predmet za zadovoljevanje moške spolne nuje, mogoče celo užitka. V vzdušju hladne in temačne kleti na Novi pošti igralka našteva rastline, ki pomagajo pri odpravi ploda. Če te ne pomagajo, so na voljo različne kisline, ki naj se jih zaužije. Če še to ne pomaga, so na voljo najdaljše pero iz petelinovega repa, koren peteršilja ali hrena, pletilke, obešalnik. [...] Predavanje-performans Borba v svojih prizorih ponuja še mnogo več od zgoraj opisanega: v angažirani in mestoma duhoviti uprizoritvi igralk Sendi Bakotić in Vande Velagić (ki sicer prihajata z Reke, njune družinske korenine pa segajo v vse narodnostne predele nekdanje skupne države), prostorski in kostumski prispevek je delo Tijane Todorović in Lene Lekše, živi dogodek z drobnimi intervencijami spremlja tudi režiserka Tjaša Črnigoj. 'V času retradicionalizacije družbe in politik, ki znova prevprašujejo pravico do varnega abortusa in kontracepcije, se zdi, da še zdaleč ni samoumevno, da telesa žensk pripadajo zgolj njim samim, pač pa se je za to še vedno in že spet treba boriti,' je zapisano v spremnem besedilu k predstavi, ki vsebinsko utemeljeno podpira današnjo nujo po Spolni vzgoji II.

Gledališka pripoved po feminističnem principu nenehno prepleta osebno in politično ter nas opominja, s kakšno samoumevnostjo pravzaprav pristopamo do svojih pravic, za katerimi se v resnici skriva zgodba o dolgotrajnem in vztrajnem boju naših sester. Premikanje po objektih Nove pošte, premikanje po zgodovinskem in kolektivnem spominu, premikanje po izkušnjah prejšnje generacije žensk in po naši osebni zgodovini nam govori zgodbo o tem, da se nikakor ne smemo ustaviti in se zadovoljiti s svetom, v katerem živimo. Vse pridobljeno namreč lahko kaj hitro izgubimo in prav zato je spomin na takratni čas nujen, tudi zato da ozavestimo trenutno stanje. Na Hrvaškem namreč velika večina ginekologov uveljavlja ugovor vesti, splav je mnogokrat plačljiv, v Sloveniji pa se lahko kaj hitro zgodi, da ginekologija ne bo več del osnovnega zdravstvenega zavarovanja. Spolna vzgoja II nas s svojim formatom opomni na aktivistično dimnezijo gledališča [...], ki svojo funkcijo prek estetike najde predvsem v zmožnosti spreminjanja družbe. In tiste, ki smo spremljale Spolno vzgojo II vse do konca, smo iz te feministične šole zagotovo prišle vsaj malo spremenjene.