KONEC DOBER, VSE DOBRO
2024/2025 — 69. sezona
Tjaša Črnigoj, Sendi Bakotić, Vanda Velagić, Tijana Todorović, Lene Lekše
Nova pošta

Spolna vzgoja II: Borba

Režija: Tjaša Črnigoj
Koprodukcija: Slovensko mladinsko gledališče, Maska Ljubljana in Mesto žensk
Projekt je del serije predavanj-performansov Spolna vzgoja II
Premiera: 1. 6. 2023
Predstave
petek / 22. 11. / 19:00 / Reka
Zasedba
  • Sendi Bakotić
    Performerka
  • Vanda Velagić
    Performerka
Ustvarjalci
  • Scenografija: Tijana Todorović, Lene Lekše
  • Kostumografija: Tijana Todorović
  • Strokovna sodelavka: dr. Maja Vehar
  • Sogovornica za biografiji Vide Tomšič in Franca Novaka: Živa Novak
  • Vidi Tomšič glas posodila: Draga Potočnjak
  • Francu Novaku glas posodil: Matej Recer
  • Glas babice: Nina Skrbinšek
  • Glas napovedovalke: Sara Horžen
  • Izbor glasbe: Tjaša Črnigoj, Sendi Bakotić, Vanda Velagić, Tijana Todorović, Lene Lekše
  • Svetovalka za jezik: Mateja Dermelj
  • Montaža in obdelava zvočnih posnetkov: Jure Vlahovič, Silvo Zupančič
  • Oblikovanje svetlobe: Tjaša Črnigoj, Igor Remeta, Manca Vukelič, Tijana Todorović, Lene Lekše
  • Producentka: Tina Dobnik
  • Partnerstvo: Kolektiv Igralke
  • Vodja predstave: Demijan Pintarič

V predavanju performansu so uporabljeni arhivski materiali iz Muzeja novejše in sodobne zgodovine Slovenije, arhiva RTV Slovenija, Arhiva Republike Slovenije in iz osebnega arhiva Žive Novak.


Opis

Peti in zadnji del serije predavanj-performansov rekonstruira borbo za reproduktivne pravice v Jugoslaviji, ki se je spolnih pravic dotikala zgolj implicitno, a je utrla pot za to, da danes lahko sploh govorimo o pravici do seksualnega užitka. Borba se vrača v čas med drugo svetovno vojno in po njej, ko je t. i. epidemija (nestrokovno opravljenih) splavov terjala življenja številnih žensk. Takrat je bil abortus prepovedan, zanj je bila zagrožena zaporna kazen, koncept posilstva zakonskega partnerja pa v pravnem smislu ni obstajal. Ustvarjalke ob biografijah Vide Tomšič, partizanke in pomembne jugoslovanske političarke, ter dr. Franca Novaka - Luke, partizana, pomembnega ginekologa in drugega moža Vide Tomšič, orišejo oblikovanje za tisti čas napredne politike na tem področju: razvoj ideje o načrtovanju družine kot človekove pravice ter o pravici do spolne vzgoje, ki presega biologistično pojmovanje spolnosti in v ospredje postavlja t. i. humane odnose med spoloma. V času retradicionalizacije družbe in politik, ki znova prevprašujejo pravico do varnega abortusa in kontracepcije, se zdi, da še zdaleč ni samoumevno, da telesa žensk pripadajo zgolj njim samim, pač pa se je za to še vedno in že spet treba boriti.

Iz tiska

[Na prizorišču HAU3] je režiserka Tjaša Črnigoj v kratkem predavanju-performansu Spolna vzgoja II: Borba osvetlila zgodovino emancipacijske politike rojstev v nekdanji Jugoslaviji. S pomočjo fotografij, projiciranih s starimi grafoskopi, in jedrnatih, informativnih frontalnih poročil sta nas performerki v delovnih kombinezonih poučili o opolnomočujoči biografiji partizanke in borke za pravice žensk Vidi Tomšič.

(Christian Rakow, Theater heute, Junij 2024)

Naslov berlinskega festivala je Ljubezen je glagol. Se pravi »ljubezen kot akt, kot dejanje«, kar je za kuratorico festivala Petro Pölzl poziv, ki postavlja pod vprašaj ljubezen kot romantični ideal, v okviru katerega so ženske in moške vloge vnaprej določene. »Zame je ta ljubezen seveda tudi vprašanje, kako lahko postanemo skupnost, kako bi radi živeli, v kakšnih medsebojnih odnosih.« To so vprašanja, na katera festival ponuja politične odgovore in pripoveduje o tem, kako je ljubezenska razmerja na primer nadzorovala in še vedno nadzoruje država. Slovenska skupina okoli Tjaše Črnigoj se je predstavila s Spolno vzgojo: Borbo, predavanjem-performansom o pozabljenem poglavju iz zgodovine. To je zgodba o državi, o neznani mladi ženski in o ljubezni, na začetku pojasnita nastopajoči v kombinezonih socialističnih delavk. Država, ki je ni več, se imenuje Jugoslavija. Ljubezen je ljubezen med partizanko in poznejšo ministrico Vido Tomšič ter njenim bodočim možem, ginekologom Francem Novakom. Neznana mlada ženska pa je ženska, ki je leta 1940 nenačrtovano zanosila. Staromodni grafoskop prikazuje skledo, napolnjeno z vodo, v kateri je temna grudica; v skledo dodajajo zelišča, nato tekočine, kinin, fosfor, nazadnje pa še pletilne igle in obešalnik pritiskajo na grudico, dokler se voda ne obarva rdeče. Vse skupaj spremlja besedilo, ki je citat iz priročnika o nezakonitem in smrtno nevarnem splavu. Tjaša Črnigoj s pomočjo starih fotografij, odlomkov časniških novic in dnevnih redov s sestankov pripoveduje o napornem boju za pravico o svobodnem odločanju o rojstvih otrok v Jugoslaviji. Dobesedno zavohamo zrak socialističnih pisarn, pa tudi vznesenost novega osvobojenega socialističnega človeka, ki pa se na odgovornost moških sploh ne ozira – razen v opazki o pijanih možeh, ki da redno posiljujejo svoje žene, iz nekega spisa, pri čemer posilstva z besedo seveda sploh ne omeni. Ljubezen kot glagol, kot politično dejanje, alternativno sobivanje kot odgovor na diskriminacijo, rasizem in kolonializem, to je bilo v središču prvih festivalskih dni in noči v HAU. Na misel mi pride stari rek spontistov o solidarnosti kot naklonjenosti med narodi in še starejši o ljubezni, ki gre skozi želodec.

V Borbi med drugim sledimo evforičnemu iskanju in odkrivanju proizvajalca prve diafragme pri nas, pot do tega podatka pa se razvija kot napeta avantura, saj se podatek nenehno izmika. Ne hranijo ga niti nekatere osrednje državne arhivske institucije niti muzeji. [...] Jugoslavija je bila v tistem času ena izmed najbolj progresivnih držav na področju ženskih pravic, zato je v dokumentarni predstavi Borba ustvarjalno ekipo med drugim zanimalo, zakaj je bilo tako, do 'spoznanja' pa se napotijo po principu rekonstrukcije dejanskih dogodkov. Dogodkov, ki so bili nenehno podvrženi fluktuaciji dobrega in slabega. [...] Borba se kot dogodek nenehno giba med krutostjo nasilja nad ženskami, okrvavljenimi rokami in spodnjim perilom ter optimistično prihodnostjo, ki jo napove diafragma kot slutnja svetle prihodnosti kontracepcijskih potencialov.

Cikel predavanj-performansov Spolna vzgoja II nas s svojimi uprizoritvami sooča in opominja na pomen pridobljenih pravic ter napredka medicinske znanosti. Predavanje-performans Borba je potovanje skozi čas in prostor: z začetnega prizorišča na Trgu enotnosti se spustimo v leto 1940 in v telo neke vzorčne ženske, nekje v nekdanji Jugoslaviji – brez izobrazbe, brez pravic, živi kot predmet za zadovoljevanje moške spolne nuje, mogoče celo užitka. V vzdušju hladne in temačne kleti na Novi pošti igralka našteva rastline, ki pomagajo pri odpravi ploda. Če te ne pomagajo, so na voljo različne kisline, ki naj se jih zaužije. Če še to ne pomaga, so na voljo najdaljše pero iz petelinovega repa, koren peteršilja ali hrena, pletilke, obešalnik. [...] Predavanje-performans Borba v svojih prizorih ponuja še mnogo več od zgoraj opisanega: v angažirani in mestoma duhoviti uprizoritvi igralk Sendi Bakotić in Vande Velagić (ki sicer prihajata z Reke, njune družinske korenine pa segajo v vse narodnostne predele nekdanje skupne države), prostorski in kostumski prispevek je delo Tijane Todorović in Lene Lekše, živi dogodek z drobnimi intervencijami spremlja tudi režiserka Tjaša Črnigoj. 'V času retradicionalizacije družbe in politik, ki znova prevprašujejo pravico do varnega abortusa in kontracepcije, se zdi, da še zdaleč ni samoumevno, da telesa žensk pripadajo zgolj njim samim, pač pa se je za to še vedno in že spet treba boriti,' je zapisano v spremnem besedilu k predstavi, ki vsebinsko utemeljeno podpira današnjo nujo po Spolni vzgoji II.

Gledališka pripoved po feminističnem principu nenehno prepleta osebno in politično ter nas opominja, s kakšno samoumevnostjo pravzaprav pristopamo do svojih pravic, za katerimi se v resnici skriva zgodba o dolgotrajnem in vztrajnem boju naših sester. Premikanje po objektih Nove pošte, premikanje po zgodovinskem in kolektivnem spominu, premikanje po izkušnjah prejšnje generacije žensk in po naši osebni zgodovini nam govori zgodbo o tem, da se nikakor ne smemo ustaviti in se zadovoljiti s svetom, v katerem živimo. Vse pridobljeno namreč lahko kaj hitro izgubimo in prav zato je spomin na takratni čas nujen, tudi zato da ozavestimo trenutno stanje. Na Hrvaškem namreč velika večina ginekologov uveljavlja ugovor vesti, splav je mnogokrat plačljiv, v Sloveniji pa se lahko kaj hitro zgodi, da ginekologija ne bo več del osnovnega zdravstvenega zavarovanja. Spolna vzgoja II nas s svojim formatom opomni na aktivistično dimnezijo gledališča [...], ki svojo funkcijo prek estetike najde predvsem v zmožnosti spreminjanja družbe. In tiste, ki smo spremljale Spolno vzgojo II vse do konca, smo iz te feministične šole zagotovo prišle vsaj malo spremenjene.

Gostovanja

  • Bitef, Beograd, Srbija, 27. in 28. 9. 2024
  • Festival Zoom, Reka, Hrvaška, 25. 5. 2024
  • HAU Hebbel am Ufer, Berlin, Nemčija, 14.–16. 4. 2024
Gradivo za novinarje
Sponzorji in podporniki

Spolna vzgoja II je del projekta Testni poligon: Reparativne prakse za nov kulturni ekosistem, ki ga s podporo programa EU Kreativna Evropa razvijajo in izvajajo Kurziv – Platforma za vprašanja kulture, medijev in družbe, Združenje Stanisława Brzozowskega/Krytyka Polityczna in Maska Ljubljana. / Sex Education II is part of the project Testing Ground: Reparative Practices for New Cultural Ecosystem which has been conceived and is carried out by Kurziv – Platform for Matters of Culture, Media and Society, Stanisław Brzozowski Association / Krytyka Polityczna and Maska Ljubljana, with the support of the EU programme Creative Europe.


ZLATA PALIČICA

Predstava Spolna vzgoja II: Borba je uvrščena v katalog kakovostnih uprizoritev na platformi Zlata paličica.