Spolna vzgoja II: Borba
- Sendi BakotićPerformerka
- Vanda VelagićPerformerka
- Scenografija: Tijana Todorović, Lene Lekše
- Kostumografija: Tijana Todorović
- Strokovna sodelavka: dr. Maja Vehar
- Sogovornica za biografiji Vide Tomšič in Franca Novaka: Živa Novak
- Vidi Tomšič glas posodila: Draga Potočnjak
- Francu Novaku glas posodil: Matej Recer
- Glas babice: Nina Skrbinšek
- Glas napovedovalke: Sara Horžen
- Izbor glasbe: Tjaša Črnigoj, Sendi Bakotić, Vanda Velagić, Tijana Todorović, Lene Lekše
- Svetovalka za jezik: Mateja Dermelj
- Montaža in obdelava zvočnih posnetkov: Jure Vlahovič, Silvo Zupančič
- Oblikovalke_ci svetlobe: Tjaša Črnigoj, Igor Remeta, Manca Vukelič, Tijana Todorović, Lene Lekše
- Producentka: Tina Dobnik
- Vodja predstave: Demijan Pintarič
- Tehnični vodji predstave: Manca Vukelič, Igor Remeta
Partnerstvo: Kolektiv Igralke
Peti in zadnji del serije predavanj-performansov rekonstruira borbo za reproduktivne pravice v Jugoslaviji, ki se je spolnih pravic dotikala zgolj implicitno, a je utrla pot za to, da danes lahko sploh govorimo o pravici do seksualnega užitka. Borba se vrača v čas med drugo svetovno vojno in po njej, ko je t. i. epidemija (nestrokovno opravljenih) splavov terjala življenja številnih žensk. Takrat je bil abortus prepovedan, zanj je bila zagrožena zaporna kazen, koncept posilstva zakonskega partnerja pa v pravnem smislu ni obstajal. Ustvarjalke ob biografijah Vide Tomšič, partizanke in pomembne jugoslovanske političarke, ter dr. Franca Novaka - Luke, partizana, pomembnega ginekologa in drugega moža Vide Tomšič, orišejo oblikovanje za tisti čas napredne politike na tem področju: razvoj ideje o načrtovanju družine kot človekove pravice ter o pravici do spolne vzgoje, ki presega biologistično pojmovanje spolnosti in v ospredje postavlja t. i. humane odnose med spoloma. V času retradicionalizacije družbe in politik, ki znova prevprašujejo pravico do varnega abortusa in kontracepcije, se zdi, da še zdaleč ni samoumevno, da telesa žensk pripadajo zgolj njim samim, pač pa se je za to še vedno in že spet treba boriti.
Cikel predavanj-performansov Spolna vzgoja II nas s svojimi uprizoritvami sooča in opominja na pomen pridobljenih pravic ter napredka medicinske znanosti. Predavanje-performans Borba je potovanje skozi čas in prostor: z začetnega prizorišča na Trgu enotnosti se spustimo v leto 1940 in v telo neke vzorčne ženske, nekje v nekdanji Jugoslaviji – brez izobrazbe, brez pravic, živi kot predmet za zadovoljevanje moške spolne nuje, mogoče celo užitka. V vzdušju hladne in temačne kleti na Novi pošti igralka našteva rastline, ki pomagajo pri odpravi ploda. Če te ne pomagajo, so na voljo različne kisline, ki naj se jih zaužije. Če še to ne pomaga, so na voljo najdaljše pero iz petelinovega repa, koren peteršilja ali hrena, pletilke, obešalnik. [...] Predavanje-performans Borba v svojih prizorih ponuja še mnogo več od zgoraj opisanega: v angažirani in mestoma duhoviti uprizoritvi igralk Sendi Bakotić in Vande Velagić (ki sicer prihajata z Reke, njune družinske korenine pa segajo v vse narodnostne predele nekdanje skupne države), prostorski in kostumski prispevek je delo Tijane Todorović in Lene Lekše, živi dogodek z drobnimi intervencijami spremlja tudi režiserka Tjaša Črnigoj. 'V času retradicionalizacije družbe in politik, ki znova prevprašujejo pravico do varnega abortusa in kontracepcije, se zdi, da še zdaleč ni samoumevno, da telesa žensk pripadajo zgolj njim samim, pač pa se je za to še vedno in že spet treba boriti,' je zapisano v spremnem besedilu k predstavi, ki vsebinsko utemeljeno podpira današnjo nujo po Spolni vzgoji II.
Gledališka pripoved po feminističnem principu nenehno prepleta osebno in politično ter nas opominja, s kakšno samoumevnostjo pravzaprav pristopamo do svojih pravic, za katerimi se v resnici skriva zgodba o dolgotrajnem in vztrajnem boju naših sester. Premikanje po objektih Nove pošte, premikanje po zgodovinskem in kolektivnem spominu, premikanje po izkušnjah prejšnje generacije žensk in po naši osebni zgodovini nam govori zgodbo o tem, da se nikakor ne smemo ustaviti in se zadovoljiti s svetom, v katerem živimo. Vse pridobljeno namreč lahko kaj hitro izgubimo in prav zato je spomin na takratni čas nujen, tudi zato da ozavestimo trenutno stanje. Na Hrvaškem namreč velika večina ginekologov uveljavlja ugovor vesti, splav je mnogokrat plačljiv, v Sloveniji pa se lahko kaj hitro zgodi, da ginekologija ne bo več del osnovnega zdravstvenega zavarovanja. Spolna vzgoja II nas s svojim formatom opomni na aktivistično dimnezijo gledališča [...], ki svojo funkcijo prek estetike najde predvsem v zmožnosti spreminjanja družbe. In tiste, ki smo spremljale Spolno vzgojo II vse do konca, smo iz te feministične šole zagotovo prišle vsaj malo spremenjene.
Spolna vzgoja II je del projekta Testni poligon: Reparativne prakse za nov kulturni ekosistem, ki ga s podporo programa EU Kreativna Evropa razvijajo in izvajajo Kurziv – Platforma za vprašanja kulture, medijev in družbe, Združenje Stanisława Brzozowskega/Krytyka Polityczna in Maska Ljubljana. / Sex Education II is part of the project Testing Ground: Reparative Practices for New Cultural Ecosystem which has been conceived and is carried out by Kurziv – Platformfor Matters of Culture, Media and Society, Stanisław Brzozowski Association / Krytyka Polityczna and Maska Ljubljana, with the support of the EU programme Creative Europe.
V predavanju performansu so uporabljeni arhivski materiali iz Muzeja novejše in sodobne zgodovine Slovenije, arhiva RTV Slovenija, Arhiva Republike Slovenije in iz osebnega arhiva Žive Novak.
Izhodišče za predavanje-performans je bila doktorska disertacija Maje Vehar Spolna vzgoja v Sloveniji od spremembe družbenopolitičnega sistema po drugi svetovni vojni do konca 60. let (Filozofska fakulteta UL, Ljubljana, 2021). Poleg tega smo uporabile citate iz del: Ženska, delo, družina, družba (Vida Tomšič, Komunist, Ljubljana, 1978), Zvestoba Hipokratu (Zora Konjajev, Inštitut za zgodovino medicine Medicinske fakultete, Ljubljana, 1999), Mladina in odnosi med spoloma (Franc Novak, Koordinacijski odbor za načrtovanje družine Slovenije in Republiški odbor Rdečega križa Slovenije, Ljubljana, 1970), Šole za življenje in vzgoja odraščajoče mladine (zbornik, Zveza delavskih in ljudskih univerz Slovenije, Ljubljana, 1961), Seksualni odgoj (Marijan Košiček, Epoha, Zagreb, 1963), Nismo mi krive. Kako živi narod. (Nada Sremec, Gospodarska sloga, Zagreb, 1940) ter Vida Tomšič in načrtovanje družine (Nežka Brglez, diplomsko delo Filozofska fakulteta UL, 2005).
Hvala: Lina Akif, Nika Rozman, Barbara Kapelj, dr. Ivan Bernik, Urška Brodar, Tina Dobnik, Urška Henigman, Interdisciplinarna raziskovalna skupina O feminističnem užitku, Alja Lobnik, Blaž Šef, Draga Potočnjak, Matej Recer, Nina Skrbinšek, Sara Horžen, Lene Lekše, Tery Žeželj, Tajda Novšak, Tjaša Juhart, Dušan Kohek, Goran Injac, Tina Malič, Mateja Dermelj, Tibor Mihelič Syed, Sestrovščina ponosnega delfina, Anja Sabol, Ana Marija Brđanović, dr. Aleksandar Štulhofer, dr. Jasenka Grujić, Darja Urbanc, dr. Bojana Pinter, arhiv Radia in Televizije Črne gore (RTCG), Andreja Dugandžić – Združenje za kulturo in umetnost Crvena in Arhiv antifašističnega boja žensk Bosne in Hercegovine in Jugoslavije, dr. Jelena Simić – Muzej znanosti in tehnike (Muzej srbske medicine Srbskega zdravniškega društva), dr. Tea Dakić, Muzej žensk Črne gore, Arhiv Jugoslavije Beograd, Hrvaški državni arhiv, prof. Laze Tripkov, Marcella Lagalante, Nemški muzej higiene v Dresdnu, Aleksandra Vujović, Urška Jež, dr. Gabrijela Simetinger, Vitomir Obal, Boris Kuselj, Nina Škvarč, Mojca Dobnikar, Vlasta Jalušič, Maca Maček, Tanja Rener, Katarina Jurjavčič, Ministrstvo za pravosodje, Leonišče, Jovana Mihajlović Trbovc, HNK Ivana pl. Zajca na Reki, dr. Maja Vehar, Žiga Hren, Jaka Žilavec