Spolna vzgoja II: Diagnoza + Consentire

Možnost in relativna dostopnost kontracepcije pa seveda še zdaleč ne pomeni večje kakovosti seksualnega užitka žensk, saj so te kljub odstranjeni skrbi pred nezaželeno nosečnostjo še vedno trle muke podrejenosti v spolnih interakcijah in tudi nekatere biološke motnje, ki sta jih z izjemno dokumentarno natančnostjo razgrnili prvi predstavi v seriji Spolne vzgoje II: Diagnoza in Consentire. Tam se med drugim razkrije statistični podatek, da tudi do 40 % žensk trpi za vaginizmom – bolečimi spolnimi odnosi. Tudi desetletja po seksualni revoluciji (hetero)spolni odnos za patriarhalno večino namreč še vedno predstavlja zgolj vaginalno penetracijo. 

Čeprav se sodobna gledališča marsikdaj ponašajo s seksualno odprtostjo in osvobojenostjo, v okviru katerih se zdi, da je vse o seksu že povedano, je na gledaliških odrih govor o ženskem užitku in spolnosti, kjer patriarhalni, falocentični pogled nanju ne bi prevladal, še vedno zelo redek pojav. Zato je predavanje-performans v nastajanju z naslovom Spolna vzgoja II: Diagnoza + Consentire radikalna izjema, ki nas ponovno opomni, da intimno je politično. Prvi del […] je namenjen vaginizmu, bolezni, ki jo doživlja prenekatera ženska, njeni simptomi pa se kažejo v bolečem spolnem odnosu ali popolni nezmožnosti slednjega. […] Na belih stenah si lahko ogledujemo različne oblike in tipe vulve, ki s svojim rožnatim barvnim spektrom v kombinaciji z zelenim odsevom dreves od zunaj ustvarjajo intimen, skorajda zasanjan prostor. To so podobe, na katere pravzaprav redko naletimo izven pornografsko izmaličene vsebine. […] V nasprotju z nežnostjo prvega dela nas v Nevarnem prostoru pričakajo videi Nike Rozman, ki opisuje izkušnjo posilstva in se sprašuje o njegovi definiciji. […] Ta vzdolž prostora razpira vreče zemlje in se obnjo drgne tako, da kasneje s semeni na obdrgnjenih tleh zapiše besedo »Consentire«, konsenz, kar je tudi naslov drugega dela predstave. […] Čeprav Spolna vzgoja II še vedno izhaja iz binarne logike spola in predpostavlja, da se vse ženske definirajo s spolom, ki jim je bil pripisan ob rojstvu, ter se posledično osredotoča predvsem na heteronormativne spolne prakse, je to vsekakor ena izmed pomembnejših predstav, ki odpira prostor za diskurz o tem, kako izmaličena je dandanes podoba naše seksualnosti. S političnim podtekstom, da je te prakse nujno in tudi mogoče spremeniti.