Kekec

Brane Potočan [je] v vlogi režiserja, koreografa in scenografa Kekca eksponiral v natančno strukturirano, z občutkom za nadrobnosti napolnjeno odrsko miniaturo. V njej se uprizarjanje telesa dogaja skozi slovar igrivih gibov, pomešanih z elementi borilnih veščin, kjer fizičnost telesa, odeta v otroško zgodbo, z »nadstandardno« integracijo scenografije vstopi v domeno gibalne naracije in v njej doživi polno odrsko življenje. […] Potočanov Kekec je torej izjemno srečanje gibalnega gledališča in slovenske pop ikone, ki brez zgodovinske patetike vzpostavlja otroško predstavo, vstavljeno v metaotroški okvir.

Tako je pred nami v resnici 'gibalna premetanka s tekstom' – ali, če se nekoliko poigramo še sami, premetena gibanka – kakor se glasi njen podnaslov, pregledno zrežirana, inventivno razigrana, dovolj slikovito opremljena […] in prepričljivo izvedena uprizoritev za otroke […], ki so (na eni od ponovitev) nastopajoče tudi zavzeto spremljali, komentirali in nagradili z lepim aplavzom. Ni razloga, da ne bi bilo tako tudi v prihodnje.

Gre za kratko, dinamično in razgibano postavitev znanih pastirčkovih zgodb, v kateri se trije mestni (ali vaški) otroci igrajo Kekca. […] Uprizoritev izredno ekonomično in domiselno uporablja rekvizite (deske, palice in vrvi), jih vešče zreže v gibalno-scenske kadre (služijo kot skalne stene, hribi, vrata, miza, plesna oprema, orodje in 'orožje'), v katerih si prostori in vidiki sledijo s hitrostjo in spretnostjo na pravi filmski način. Slednje pa postavitvi omogoča sicer natančna, a hkrati dovolj ohlapna dramaturška sestavljanka, ki se z gibalnimi rešitvami sestavi v zgovorno in zabavno pripoved […]. Nastopajoči so vsi po vrsti odlični, zato bi bilo krivično kogarkoli izpostavljati. Plesno-gledališka učna ura, kakršno so si v SMG samo želeli, je od tega tedna na ogled!

Kekca tako odlikujejo premišljena struktura, zgoščenost v uprizarjanju literarnih zgodb in njihova odrsko učinkovita postavitev, nič manj zaslug pa nima igralska zasedba, ki se navidez povsem lahkotno podi in premetava po odru. Nekateri gibalni prizori so že kar osupljivi, nikoli pa ne gredo v skrajnosti, kar je spet ena izmed kvalitet premetanke: dinamično, a v skladu z ritmom celote.

Racionalno izkoriščeni minimalistični, po večini leseni scenski elementi, ki so jih sproti sestavljali igralci ali pa so jim služili kot rekviziti, so postali del izjemne dinamike v predstavi. To gibalno zahtevno igranje v igralnici gledališča pa tako ali tako odlikujejo inovativne rešitve, prava sinteza mehkega humorja brez pikrosti z akcijsko in karakterno komiko.