Sprehod po obronkih udobja

Odgovorov je seveda toliko, kolikor je potencialnih piscev te kolumne, toda bodimo za začetek nalašč banalni in recimo, da so gledališča pač javni prostori, v katerih se prebivalci in prebivalke mesta družijo ob karseda kakovostnih umetniških uprizoritvah. Takoj nam je jasno, da je ta formulacija v vseh pogledih premalo, nekako brez strasti, predvsem pa brez kritičnega potenciala.

Kajti obscenost sodobnega, zgolj na poblagovljenje osredotočenega sveta nam pretkano vsiljuje samo kontekste zlagane individualne samorefleksije in osebnostne rasti, zelo malo pa kontekstov skupnostne samorefleksije, s čimer bi povečali družbeno senzibilnost, tako da posameznik in njegovi interesi le ne bi bili edino zveličavno osišče našega bivanja. Ravno z reprezentacijo naših miselnih stanj, družbenih odnosov in krivic, ki jih ti odnosi porajajo, nas – običajno tiho večino – gledališče spravlja v neprijeten položaj, v nas pogosto drami sila ambivalentna čustva, toda le tako lahko zareže v naše pretežno vase zaverovane vrednotne sisteme.

Gledališča bi torej morala biti predvsem tista skupnostna praksa, v okviru katere bi meščani in meščanke konsenzualno prakticirali izstop iz svojih območij udobja, svojih socialnih mehurčkov, kjer bi skupaj z nastopajočimi vadili hojo po robu med fiktivnim in realnim, med zgodovino in utopijami, hojo po lastni kulturni genealogiji.

In ker v gledališču avtokracija pomena ni zaželena, predstavlja gledališče v tem smislu nenehno možnost za polemiko in izmenjavo mnenj, ki pa – in to je prekleto pomembno – ohranja kulturo dialoga. Nihče od udeleženih – ne nastopajoči ne občinstvo – namreč nima nadzora nad pomenom, nad mrežo znakov, iz katerih je sešita predstava.

Da bi razumeli obstoječe in si zamišljali nemogoče, potrebujemo vse naštete mehanizme, kajti šele s tem, da si zamislimo nemogoče, spremembe sploh postanejo mogoče, šele takrat je mogoča tranzicija – če si izposodim Frommovo formulacijo – od imeti k biti. Ta pa je nujna, če si želimo povrniti zaupanje v prihodnost.

Toda ljudje se razlikujemo tudi po tem, da nekateri v življenju radi tvegajo več, drugi manj, zato je edino prav, da je v mestu gledališč več in da so smiselno razporejena na osi med meščanskim udobjem ali prestižem na eni in uporniškim tveganjem in skokom v neznano na drugi strani.

Sodobno mesto se zaveda, da je ta raznolikost nujna, in Ljubljana je mesto, ki je v tem zavedanju izrazito sodobno in odprto, kajti brezpogojno podpira tudi malce bolj provokativne in drzne uprizoritvene prakse.

Slovensko mladinsko gledališče se s pomembnim segmentom svojega sicer izjemno raznolikega programa gotovo uvršča med gledališča, ki tvegajo več, da bi tako povečalo možnost zareze v naše zdolgočasene vrednotne sisteme.

Eno izmed tematskih osišč aktualne Drugačne sezone so pojavi vračanja istega, pojavi in napake, za katere vedno znova naivno mislimo, da se nam zgolj zaradi civiliziacijskega napredka, ki ga poganjajo tudi aktivizmi emancipacijskih gibanj, ne bodo ponovili. Pa se nam, vedno znova.

V zimskih mesecih bomo tako našemu občinstvu ponudili kup zanimivih premiernih uprizoritev. Decembra bomo v zgolj na prvi pogled humorni predstavi, v kateri moški igrajo ženske, ki igrajo moške, predstavili novo delo Simone Semenič. Predstavo z naslovom žbam! bo na oder postavil hišni režiser Vito Taufer. Januarja bo Sebastijan Horvat v veliki koprodukciji s Kinom Šiška, navezujoč se na pri nas še neuprizorjeno delo Bertolta Brechta Strah in beda Tretjega rajha, odgovarjal na vprašanje o sodobnih oblikah fašizma, februarja pa bo predstava Ljubimki, ki jo bo po kultnem romanu Elfriede Jelinek na oder postavila Nina Ramšak Marković, spregovorila o zakoreninjenosti patriarhalnih vzorcev.