Strah in beda Tretjega rajha

Bolj ko je predstava tekla, bolj nam je bilo jasno, da ni mišljena le Slovenija, temveč vsa Evropa, ves svet. [...] S predstavo so nam dali jasno vedeti, da se tretji rajh ni rodil s Hitlerjem, temveč se je porajal že davno pred njim. In tretji rajh ni umrl s Hitlerjem, temveč je še zdaj med nami. Mogoče še bolj kot v Dolfetovih časih. [...] Predstava nas je kljub humornim vložkom pustila brez besed. Res! Kako naprej, da bi svet zaživel v ljubezni? V ljubezni do invalidov, istospolnih, Romov ali ciganov in vseh, ki izstopajo iz 'normalnega'. A iz dvorane smo odšli z mnenjem, da je bila še posebej namenjena nam, Slovencem. Da nam je postavila ogledalo pred gobec.

Gledalci, ki jih oder deli na dve skupini, imajo dvojni pogled – na igro igralcev in na odziv gledalcev, ki jim sedijo nasproti. [...] Največ pogledovanja in spraševanja sproži zadnji prizor, ki z obravnavo različnih ranljivih družbenih skupin preizprašuje meje politične korektnosti in svobode govora.

[V] svoji kritiki današnjosti že detektirajo nevralgične točke našega mainstreama, nekatere pereče stvari z obeh tako imenovanih političnih polov, pri čemer so recimo desničarske diktatorske skomine dovolj evidentne. Jasno pa je dobro poudarjati predvsem levičarske hibe. Vemo, da levičarju ne gre nič bolj na kurac kot drug levičar. In drug levičar je vedno slab levičar. Tako se sprehajamo čez teatrsko galerijo zajebavanih tropov – Luka Mesec, Nika Kovač, fajtamo dalje, Fotopub, afteriranje, spolne zlorabe, begunci, splošno levičarsko topoumje, benigne kritike kapitalizma, tečno samoopredeljevanje sodobnega gledališča in tako naprej. Vse prav, vse drži, vse je res. Bogami, koga od nas ne trigerira vsaka nova naslovnica Mladine.

Prvi del uprizoritve, postavljene v šišenski Katedrali, kjer se prizorišče od odrske ravnine v ozadju podaljšuje v široko brv, ki se zajeda med občinstvo (scenografska zasnova Igorja Vasiljeva z namigovanjem na okolje modne revije morda nakazuje tudi na to, da smo priča nekakšnemu 'katalogu' živih podob, ki jih ne gre vselej jemati preveč naravnost ali zares), zanesljivo sledi Brechtovi predlogi, ki skozi epizode življenj običajnih ljudi vseh družbenih slojev zarisuje krhko skupnost, ki se pod surovo težo revščine, propagande in ustrahovanja, pa tudi golega nasilja, počasi utaplja v fašizmu; kostumografija Belinde Radulovič je tukaj stilizirano realistična, 'funkcijska', podobno velja tudi za natančno izdelane igralske prispevke, razpršene skozi paleto raznovrstnih likov (v spominu denimo ostajata Janja Majzelj v trpki vlogi odhajajoče judovske soproge ali Ivana Percan Kodarin kot preprosta starka, ki blekne besedico preveč), zlovešče vzdušje podčrtuje glasba Draga Ivanuše.

Ko je Sebastijan Horvat pri Brechtu, je pri svojem izhodišču. Gledališče, ki gledalcem govori, ne buljite tako romantično, ker govorimo vam in o vas, je njegovo imanentno gledališče. [...] Drama Strah in beda Tretjega rajha ni ustavila strahu in bede Tretjega rajha in tudi ta uprizoritev ne bo spremenila naše bede. Umetnost je dokument o porazu. Odlične igralke in igralci Slovenskega mladinskega gledališča z dvema gostoma s pomočjo glasbe in drugih elementov stopnjujejo tempo skozi vso uprizoritev. Dve uri in pol brez pavze mineta hitro. Vsem brechtovskim in horvatovskim presenečenjem navkljub pa Strah in bedo Tretjega rajha – čisto nepresenetljivo – priporočamo predvsem tistim, ki imajo radi ekplicitno politično gledališče.

Kljub klasičnemu formatu reprezentacije prizori ostajajo kvalitetni in zanimivi že zaradi besedila samega, igralska zasedba pa seveda prepričljiva in suverena. A drugi del predstave se pomakne v sodobni čas, arhaične kostume zamenjajo trenirke in superge, na estetsko-vizualni ravni pa se ta del veliko bolj poigrava z žanrom šova, petja in plesa.

Slovensko mladinsko gledališče je te Brechtove prizore, združene pod naslovom Strah in beda Tretjega rajha, postavilo na oder velike dvorane ljubljanskega Kina Šiška. Kot del gledališke uprizoritve delujejo prepričljivo in srhljivo, majhni fašizmi se pojavljajo tudi tam, kjer jih ne pričakuješ. [...] Ravno zato drugi del predstave poskuša odgovoriti na vprašanji, kaj je s tem fašizmom danes in kakšna je pri vsem skupaj vloga levice. Seveda je ideja gledališkega raziskovanja, kako odmeva Brechtovo besedilo, kako fašizmi odzvanjajo v današnjem času, dobrodošla. Ljudje se iz zgodovine nikoli ne naučimo veliko.

Odlična igralska zasedba, ki je suverena v stalnem menjavanju vlog, sporočilnih kanalov in zornih kotov, jasno posreduje kontekst. V srž predstave pa, povsem Brecthovsko postavlja gledalčev pogled kot temeljno gonilo dramske biti. Navkljub ostrim cenzuram med posameznimi prizori in globalni dramski delitvi na fašizem takrat in fašizem zdaj, predstava deluje izrazito celostno in zaključeno, ter narativno tekoče in vsekakor zadane žebljico na glavico. Noben gledalec ne more zapustiti dvorane brez, da bi njeno odrsko materializacijo in ključno sporočilnost še dolgo v sebi gnetel.