DRUGAČNA SEZONA
2022/2023 — 67. sezona
Simona Semenič

žbam!

Režija: Vito Taufer
V predstavi je ekspliciten prizor spolnega nasilja. Mlajšim od 16 let ogled predstave odsvetujemo.
Premiera: 16. 12. 2022
Predstave
petek / 3. 2. / 19:30 / Slovenj Gradec
Zasedba
Ustvarjalci
  • Dramaturgija: Emil Filipčič
  • Scenografija: Urša Vidic
  • Kostumografija: Barbara Stupica
  • Svetovanje za gib: Sebastjan Starič
  • Lektorica: Mateja Dermelj
  • Glasba: kolektivno delo
  • Oblikovanje svetlobe: Matjaž Brišar
  • Oblikovanje zvoka: Silvo Zupančič
  • Oblikovanje maske: Nathalie Horvat, Barbara Stupica
  • Asistent režije: Mitja Lovše
  • Asistentka scenografije: Mojca Madon
  • Asistentka lektorice in šepetalka: Tereza Gosar
  • Asistentka oblikovanja maske: Žana Štruc
  • Vodja predstave: Urša Červ
Opis

Vito Taufer je na oder postavil novo besedilo Simone Semenič žbam!. Avtorica se je v njem posvetila petim ženskam različnih profilov in različnih družinskih okolij, ki kot ljubiteljice pripravljajo avtorsko uprizoritev s poetičnim, dasi nekoliko skrivnostnim naslovom dívčí válka. Spolno preobrnjena zasedba in igra v igri sta v uprizoritvi, v katere središču so preizpraševanje spolnih vlog, seksizem in trenja med spoloma, poskrbeli za dodatno pomensko plast, pa tudi podprli na trenutke tesnoben preplet komike in groze.
In kaj je dívčí valka? To je 'zgodba iz osmega stoletja' o tem, 'da dekleta iz lipovega lesa namesto žlic in šefel rezljajo kopja in loke, s katerimi jih potem pobijejo / brez milosti / samo žbam'. Jih? Koga?

Iz tiska

Koncept igre v igri, sicer dobro poznan gledališki fenomen, predstava žbam!, kjer pet moških igra pet žensk, ki spet igrajo pet cis heteroseksualnih moških, ena pa včasih tudi žensko, preseže dimenzije performativnosti in predstavljanja, resnice in njene maske, kot temeljna elementa gledališke logike. V predstavi namreč odpadejo reprezentacije; ko odpade ena maska, se za njo skriva še ena in tako v neskončnost. V totalnosti prevzamemo logiko njene igre in kot pravilo ponotranjimo misel, da so pravila variabilna, nedokončana in vseskozi spreminjajoča se. To nas hkrati spontano osvobaja od nenehne miselne ukleščenosti v biološki spol.

žbam! je tako predstava igre v igri, predstave v predstavi ali bolje rečeno vaje v predstavi. Vaja je zelo fragmentirana, saj peterico prizorov kar naprej moti katera od žensk, da bi pokomentirala to ali ono, izrazila pomislek ali poklepetala o svojem vsakdanjiku. Kljub temu da gre za nekakšno sestavljanko, pa gledalke zgodba ne zmede, saj igralci izjemno učinkovito prehajajo med realnostjo, ki je njihova vaja, in fikcijo, ki je vsebina njihove predstave.

[Ž]enske v predstavi žbam! uprizarjajo predstavo, v kateri igrajo svoje partnerje; igrajo jih na način, da se med igro, kot rečeno, razkrivajo oblike nasilij, s katerimi se ženske srečujejo v partnerskih odnosih (ampak tudi obče v družbi). Obravnavani so alkoholizem, fizično nasilje, spolno nasilje, izvajanje nadzora ter razosebljanje žensk. Kaj se torej zgodi, ko te vsebine na oder prinašajo moški igralci, ki igrajo ženske, ki igrajo moške? Prava karikatura ne nastaja v igranju dramskih protagonistk, ki odigravajo svoje partnerje, temveč eno metafikcijsko stopnjo prej pri igri moških, ki igrajo ženske. Ta obrat vlog namreč nikakor ne nosi enake vsebinske teže kot proces, v katerem pet žensk odigra dečke (moške), ki so žrtve nasilja; ženske v zgodovini teatra niso igrale moških, moški pa so, zaradi izključevanja žensk iz javne sfere, vključno z gledališčem, igrali protagonistke. Obenem imamo, zlasti v slovenskem prostoru, dolgo tradicijo transvestizma kot oblike množične, običajno s seksizmom izrazito obtežene zabave. Ko torej pet moških igralcev igra ženske, ki so žrtve nasilja svojih partnerjev, kar skušajo izraziti s postavljanjem gledališke predstave, ki je varni prostor v smislu, da umetnost vselej obstaja (tudi) v nekem prostoru fiktivnega, postane ključno vprašanje, kako so te ženske reprezentirane.

(Anja Radaljac, Delo, 19. december 2022)

Gledališki gestus Vita Tauferja na sledi ustvarjanja spektakla obvladuje vse postmodernistične postopke mešanja žanrov, travestijo in bremene identitet, v primeru predstave žbam! celo večkratnih in v dvojnih obratih. Mednje umešča ostre robove, kot jih narekujeta besedilo in v funkciji posredovanja pomena tudi ritem predstave. Neizprosna kritika družbe je posredovana skozi motiviko iz slovanske mitologije tistega izseka, ko ženske z ukano premagajo moške in vzpostavijo začasen matriarhat. Vse skupaj je v predstavi položeno v usta in telesa igralk ljubiteljske gledališke skupine, ki jih v tem primeru igra pet igralcev, ki z vrhunsko igro nenehne travestije gledalcu ves čas spodmikajo tla pod nogami. Na videz smešni prizori, karikature so boleče resni. Tem sledijo potujiteveni trenutki, ko se spomnimo, da smo v gledališču in ko se s tem že sprijaznimo, nas v hrbet zopet dregne stavek o tem, kako vendarle le udobno in varno sedimo. V dovršeni uprizoritvi igre žbam!, ki nas na koncu še enkrat zapelje in odloži v negotovost, so vloge Julijane, Neže, Agate, Felicije in Doroteje odigrali Uroš Maček, Ivo Godnič, Dario Varga, Sebastjan Starič in Jurij Drevenšek, sodelovali pa so še umetniški sodelavci Barbara Stupica, Urša Vidic, Matjaž Brišar in drugi.

(Petra Tanko, Radio Slovenija, 17. december 2022)
Gradivo za novinarje