Srečno, KEKEC!

Gibalna premetanka, za katero je besedilo po motivih znanih pripovedk Josipa Vandota napisala Draga Potočnjak (Pehtino besedilo pa Olga Grad) in jo je zrežiral in skoreografiral Branko Potočan, je premiero doživela 5. septembra 2004. Igralska zasedba se vsa leta uprizarjanj ni spremenila. No, kakšen vskok sem in tja je že doživela, a jedro je ostajalo enako in trdno.

Kekca je vedno znova pogumno odigral Dušan Teropšič, plašnega Rožleta Ivan Peternelj, slepo Mojco Romana Šalehar, nerodnega Brinclja Draga Potočnjak, Pehto zdaj že upokojena članica Mladinskega Olga Grad in strašnega Bedanca Matej Recer.

Predstava, ki je od premiere pa do danes navdušila več kot 67.848 gledalk in gledalcev in so jo (po)hvalili tako gledališki kritiki kot pedagoški delavci, je otrokom odprla vrata tudi v svet sodobnega plesa in fizičnega gledališča. In da bi jim Kekčevo zgodbo še bolj približala, jo je vpela v zgodbo urbanih mulcev, ki se na dvorišču igrajo svojo najljubšo igro. Trikrat lahko ugibate, katera je to! Ob brezštevilnih gostovanjih po Sloveniji pa tudi na festivalih, kot so mariborski Lent, Junij v Ljubljani, sarajevski MESS, zagrebški Naj, naj, naj festival, Kotorski festival gledališča za otroke, Zlata paličica in Pikin festival, o kakovosti in inovativnosti »mladinskega« Kekca pričajo tudi priznanja, kot so zlata paličica Branku Potočanu za režijo in koreografijo (2005) in nagradi 14. kotorskega festivala otroškega gledališča (2006) Olgi Grad za vlogo Pehte in Branku Potočanu za režijo.

Režiser predstave se spominja, da so se Kekca »lotili z veliko željo po majhni, preprosti in neposredni gibalno-rekvizitni premetanki s tekstom. Nastala je polnozrnata predstava, ki temelji na minimalizmu in detajlih, hkrati pa hudomušno in direktno tolče z gibalno neposrednostjo in domiselno rekvizitno dinamiko. S tem smo nagovorili in neposredno naslovili občutke, želje in potrebe mlade generacije, ki se je v odrskem dogajanju nedvomno prepoznala in ob njem zabavala. Tako smo dobili brezčasno predstavo, ki je aktualna in mamljiva – kot bonboni in čokolada.«

Letošnji prejemnik bršljanovega venca, ki ga za umetniške (neigralske) dosežke podeljuje ZDUS, Ivan Peternelj o Rožletu pove: »Po vseh teh letih moj Rožle še vedno povzroči obilo smeha in radosti pri otrocih v dvorani. Še vedno divje kričijo, ko se mu Bedanec med hvalisanjem približuje in ga hočejo tako rešiti pred tem, da bi ga ujel. Ta fenomen me vedno znova preseneti in me na nek način vzpodbudi za igro, me spomni na njeno čudežno moč.« O priljubljenosti in sporočilnosti predstave dodaja še: »Kekec je slovenska klasika, simbol za pogum in dobro voljo. V naravi otroka, človeka je, da se poistoveti s pozitivnim junakom. Na nek način gre že skoraj za slovenskega mitološkega junaka, ki izhaja iz preprostega okolja. Je pogumen, predrzen in pravičen fant. V eni roki nosi sonce, v drugi zlati smeh.«

Draga Potočnjak, tudi avtorica besedila, je vsa te leta utelešala Brinclja, ki je, kot pravi, edini junak, ki je popolnoma izmišljen, čeprav nosi ime po Vandotovem liku. Pa še nekaj ga loči od ostalih: na odru ne spregovori niti besede. »Glede na to, da sem napisala besedilo za tega našega Kekca, je očitno, da ga za svojo vlogo, za Brinceljna, nisem. Ni bilo časa, ker sem nalogo, da napišem tekst, dobila tako pozno. Brincelj je zato ostal nem. A je zato le še bolj skrivnosten. Najprej mi ni bilo všeč, potem pa sem začela uživati v tem, da ne govori.« Brinclja Draga opiše kot prijaznega in čutečega. »Rad pomaga in vse deli z drugimi. In tak bo tudi ostal. Celo če bi mu kdo kaj hudega storil, ne bo postal maščevalen in ne bo nikogar sovražil. Je človeški v najlepšem pomenu besede.« In v čem je po njenem skrivnost Kekčeve priljubljenosti? »Kekec je neustrašen in pameten, iskriv in zanimiv, druge zna spraviti v smeh in verjame, da se dá vsako težavo v življenju premagati. Saj se jo dá! Z dobro voljo, ki je najbolja!«

Matej Recer, ki v predstavi igra Bedanca, pravi, da se mu je z leti približal (predvsem telesno, hudomušno pristavi) in da mu ga je v veselje igrati še danes, le malo bolj zadihan je kot pred leti. Kekčevo priljubljenost pripisuje zlasti dvema lastnostma, »ki bi ju vsi radi imeli: je brihten in pogumen«. 

Dragi gledalci, ohranite ga takega v spominu tudi vi!