Hlapci

Spajanje kulturne dediščine in zgodovinskega spomina z avtorskim branjem sto in nekaj let stare drame predstavlja velik izziv, znotraj katerega se odrski jezik in sporočilnost, kot Cankarjevo besedilo razume režiserka, v največji meri gradi v igralskih stvaritvah. Najbolj neposredno, prodorno, domišljeno in vrhunsko izvedeno v likih učitelja Komarja in pijanca Piska, ki ju v svoji upodobitvi poveže igralka Daša Doberšek. Njena vloga razkriva pomene Cankarjeve satiričnosti, karikature in tragike posameznika, ki se sicer uporno in s provokacijami v trenutkih treznosti prilagaja razmeram. Doberškova svojo vlogo oblikuje z veliko mero distance in avtonomije v odnosu do Cankarjevega dramskega besedila. Tako v najbolj posrečeni meri izreka prav to, kamor med drugim meri predstava. Gledališče, umetnost, kultura, zgodovina, tudi Plečnik, Trubar, Potočnik Noordung so naše temeljne vrednote in táko stališče razbiramo tudi iz igralskih upodobitev preostale ekipe. Med njimi Vita Weisa kot Jermana, Drage Potočnjak kot njegove matere, Janje Majzelj kot Lojzke in drugih. Poleg vnesenih aktualizacij predstava linearno sledi predlogi. Prizori so kljub prostorski razdrobljenosti ritmično dobro povezani.

Kleczewska se pri postavitvi Cankarjevih Hlapcev poudarjeno osredotoča na spor med Jermanom in cerkveno oblastjo, drugi vidiki, denimo socialistične politične težnje, utelešene v Kalandru, so nekako postavljeni v drugi plan; prisotni so, a ne zasedejo prav veliko prostora. […] Pod črto so Hlapci Maje Kleczewske odrsko delo, ki tako na uprizoritveni kot tudi na režijski, scenografski ter idejni plati izkaže precej dobrih zastavkov […].

Poljski režiserki, ki slovi po drznih reinterpretacijah klasikov, predstojnici oddelka za režijo na gledališki akademiji v Varšavi Maji Kleczewski so kanonski slovenski dramski tekst predlagali v Slovenskem mladinskem gledališču. Subverzivna izbira za obe strani, ki se je iztekla v zelo radikalni in močni uprizoritvi. Poljska ekipa ni v ničemer konformistična ali strahospoštljiva do tujega. Hlapcev se je lotila ultimativno hrabro in ostro. V tloris aktualnopolitičnih razmer je poljska avtorska ekipa trasirala Hlapce à la polonais. Prevrednotenje se je zgodilo tudi na formalni ravni. Takemu pogledu od zunaj se prilega drugačna gledališka forma. Kleczewska se je odločila za imerzivno-potopitveno gledališče. To je specifična različica participativnega teatra, vezana na dramaturgijo in emancipacijo gledalca. Gre preprosto za site specific dogodek, v katerem so gledalci povabljeni k aktivni fizični soudeležbi v predstavi. […] Kako razrešiti Jermanov konec, je obsesija vseh postavitev Hlapcev zadnjih sto let. Tudi tega zadnjega, ki je tisti zlovešči revolver v predalu na koncu drame preobrazil v najradikalnejšo samomorilsko obliko javnega protesta – samosežig. Prometejski Jerman (v vseh prvinah odlični Vito Weis) se razočaran nad nemočjo in učiteljskimi kolegi spreobrnjenci poskuša samosežgati. Autodafe je nov element v interpretacijah Jermanovega konca. In pravšnji sklep protestnega kopičenja težkega, grozečega, zavržnega.

Hlapci v režiji poljske režiserke Maje Kleczewske so zasnovani kot transformirajoča se uprizoritev, stkana iz muzejskih, voajerskih in dramskih momentov, ki se izlijejo iz začetne vzpostavitve prostora kot prizorišča velike narodne proslave. […] Kljub temu da ne poskušajo zakriti kritične osti, uperjene v institucijo katoliške cerkve, ustvarjalcem novih Hlapcev pri tematizaciji moči in oblasti uspe ostati na dokaj abstraktni ravni. Gostovanje poljske režiserke na slovenskih tleh se ravno zaradi tega zdi izjemno smiselno. Čeprav prebivalci različnih držav po svetu doživljajo različne ekonomsko in politično povzročene stiske, je skupni vzorec očiten. Tokratni uprizoritvi Hlapcev uspe pokazati na univerzalnost situacije, ki se v obdobju koronavirusne krize kaže po celem svetu – s tem pa prebivalce celega sveta povezuje onstran vsakršne svetovljanske mrzlice.