Jaz, umetnik. Jaz, državljan.
2018/2019 — 63. sezona
Boris Nikitin

Nasprotje stvari

Režija: Boris Nikitin
Končna različica besedila je nastala v sodelovanju z ekipo.
Premiera: 28. 3. 2019
Predstave
petek / 24. 5. / 20:00 / Zgornja dvorana
sreda / 29. 5. / 19:00 / Zgornja dvorana
četrtek / 30. 5. / 22:00 / Zgornja dvorana
Ustvarjalci
  • Dramaturgija: Goran Injac
  • Asistenca režije/sorežija: Jan Krmelj
  • Kostumografija in oblikovanje mask: Vanja Djuran, Lea Bratušek
  • Izbor glasbe: Boris Nikitin, Jan Krmelj
  • Glasbeni aranžmaji: Uroš Buh
  • Lektorica: Mateja Dermelj
  • Prevod (nemščina–slovenščina): Tanja Petrič
  • Prevod (nemščina–angleščina, angleščina–slovenščina): Urška Daly
  • Oblikovanje zvoka: Marijan Sajovic
  • Svetovalec za posebne učinke: Klemen Stare
  • Vodja predstave: Gašper Tesner

Končna različica besedila je nastala v sodelovanju z ekipo.

Opis

Jasno je: pretiravanje, parodija, provokacija in subverzivna igra z mejami med realnostjo in fejkom so v tekmi za politično pozornost postali izjemno uigrana sredstva populizma. Meje dogovorjenega se namreč kar naprej premikajo in postavljajo pod vprašaj. Tako je, kot bi zahodnjaško filozofijo povlekli preko dadaističnega brezna in bi vprašanje, kaj je pravzaprav resničnost in kdo jo lahko določa, postalo gorivo za naslednjo prekoračitev. Nefikcija v vročičnem stanju, parodija kot paradigma našega časa! Posledice pa so kot vedno realne: zmaga na volitvah, krize, politične odločitve, vojne, prodaja izdelkov. Žrtev tega pa je mali človek in njegova verjetno največja politična sposobnost: njegova ranljivost. Vulner-ability. Kako lahko vse to obravnavamo na odru, tem verjetno najbolj dvoumnem kraju, ki ga je evolucija kdaj proizvedla? Mogoče samo kot slab slapstick, kot nasprotje stvari.

Iz tiska

Med številnimi temami, ki jih odpira predstava Nasprotje stvari, se znajdejo skoraj vse aktualne problematike in specifike javne in politične sfere. Prek populizma, dilem svobode govora ter polarizirane družbe ne prevprašuje političnega sistema, temveč igro subtilnih strategij, s katerimi fašizem uspešno nagovarja in združuje množico. Vendar pri tem uprizoritev ne napravi zombijevskega monstruma, izogne se karikiranju ali brutalnosti fašističnega nasilja in se bolj osredotoči na satirizacijo lastnega poskusa odrske reprezentacije fašizma ter se s tem vrača k stiski posameznika, ki jo desna opcija uspešneje kanalizira.

Nasprotje stvari se v monologih nenehno giblje po območju občutij in stisk, odvezanih od politične izbire, ki jih prepoznamo v različnih bivanjskih izkušnjah, predstava »sovražnika« (fašista) individualizira, s čimer omogoči empatijo do neofašistov, in tako s čudovito preciznostjo osvetli dvoje: da levica morda ne razrešuje problemov zato, ker jih napačno detektira ter enako kot altright homogenizira in dehumanizira nasprotnika, obenem pa pokaže, da ne potrebujemo »surove emocionalnosti«, temveč solidarno (razumno) empatijo in sočutje, zmožnost prisluhniti; sicer prihaja do vse večje polarizacije skupin, hkrati pa je »eksplozija« vse resnejša grožnja. Tu tako seveda mora priti do razločka; jeza ne sme deteriorirati v sovraštvo in ubijanje, korakanje v smrt ne »ščiti« nikogar (in ničesar ne razreši), ampak – in tu je ključni moment opomina levici – najprej moramo imeti interes v zaščiti in razrešitvi konflikta in ne v »izločanju sovražnika« iz sistema. Ob navdušujoči idejni izpeljavi ter igri ima predstava tudi izjemen dramski lok, ki občinstvo iz sproščene zabave privede k refleksiji lastne politične pozicije ter močnega čustvenega izkustva. Predstava, ob kateri bi bil smiseln raziskovalni pristop; vsega, kar predstava vključuje, ni mogoče analizirati v kratkem zapisu. Izjemno domišljeno in dodelano, preprosto odlično umetniško delo.

Koncept Borisa Nikitina, kot ga predstavi v gledališkem mestu, ponuja več zanimivih vsebinskih in problemskih iztočnic. Med njimi vprašanje o mejah svobode govora v sodobni umetnosti, v kateri naj bi bilo po besedah Nikitina bolj ali manj dovoljeno izraziti vse, kar si želiš. Besedilo je tako zastavljeno kot nekakšna igra o tem, da si ta prostor svobode prilastijo, kot pove režiser, alternativna desnica in neofašisti. [V] odnosu do besedila [je] toliko bolj zanimivo spremljati igralsko interpretacijo likov. Odlično jim namreč uspeva, da z najrazličnejšimi tehnikami, kontrastiranjem, stilizacijo, ritmom in tudi z izjemno igralsko prezenco gmoto jezikovnega gradiva uprizoritveno zelo zanimivo utelesijo. V organizaciji tega igralskega materiala kot subtilnega, s prevračanjem intenc do prostorske organizacije prizorov in glasbeno vizualne dramaturgije v predstavi kot celoti se kot zelo zanimiv avtor vsekakor pokaže tudi režiser.

(Saška Rakef, Radio Slovenija 1, 29. marec 2019)
Gradivo za novinarje