2019/2020 — 64. sezona
Boris Nikitin

Nasprotje stvari

Režija: Boris Nikitin
Premiera: 28. 3. 2019
Predstave
ponedeljek / 21. 10. / 18:00 / SNG Maribor
torek / 29. 10. / 19:30 / Zgornja dvorana / Nakup vstopnice
petek / 1. 11. / 19:00 / Divadlo pod Palmovkou
Ustvarjalci
  • Dramaturgija: Goran Injac
  • Asistenca režije/sorežija: Jan Krmelj
  • Kostumografija in oblikovanje mask: Vanja Djuran, Lea Bratušek
  • Izbor glasbe: Boris Nikitin, Jan Krmelj
  • Glasbeni aranžmaji: Uroš Buh
  • Lektorica: Mateja Dermelj
  • Prevod (nemščina–slovenščina): Tanja Petrič
  • Prevod (nemščina–angleščina, angleščina–slovenščina): Urška Daly
  • Oblikovanje zvoka: Marijan Sajovic
  • Svetovalec za posebne učinke: Klemen Stare
  • Vodja predstave: Gašper Tesner

Končna različica besedila je nastala v sodelovanju z ekipo.

Opis

Boris Nikitin v svojih delih raziskuje meje med resničnostjo in fikcijo, dokumentom in njegovim ponaredkom, in te kategorije najraje požene v zrak. Gledališče, ki tako nastane, je surovo, grobo, frontalno in neposredno. Na srhljiv način se poigrava z retoriko in propagandističnimi sredstvi. Najprej se s fašistoidnim diskurzom na odru poistovetiš, v naslednjem trenutku te že spreletava srh, da si mu nasedel, potem se vprašaš, kako se je to zgodilo. Kakšna resničnost je pravzaprav reprezentirana na odru? Kategorije so zabrisane, vse je postavljeno pod vprašaj. To je velika odlika gledališča Borisa Nikitina, pri njem gre za nasprotje stvari, istočasno.

Iz tiska

Med številnimi temami, ki jih odpira predstava Nasprotje stvari, se znajdejo skoraj vse aktualne problematike in specifike javne in politične sfere. Prek populizma, dilem svobode govora ter polarizirane družbe ne prevprašuje političnega sistema, temveč igro subtilnih strategij, s katerimi fašizem uspešno nagovarja in združuje množico. Vendar pri tem uprizoritev ne napravi zombijevskega monstruma, izogne se karikiranju ali brutalnosti fašističnega nasilja in se bolj osredotoči na satirizacijo lastnega poskusa odrske reprezentacije fašizma ter se s tem vrača k stiski posameznika, ki jo desna opcija uspešneje kanalizira.

Nasprotje stvari Borisa Nikitina črpa iz nadvse pomembnega elementa sodobne resničnosti. Satira in pompoznost v okostju neofašizma, ki se v posamezniku stopnjujeta v iracionalen impulz, naglo prodirata v družbene kraterje. [...] A s tem, ko Nasprotje stvari celostno vsesa in obenem karikira skrajno desničarsko miselnost, jo hkrati razoroži. Prostor angažiranega gledališča vsaj za moment postane gol, prečiščeni prostor refleksije, opolnomočene s satiro.

Nasprotje stvari se v monologih nenehno giblje po območju občutij in stisk, odvezanih od politične izbire, ki jih prepoznamo v različnih bivanjskih izkušnjah, predstava »sovražnika« (fašista) individualizira, s čimer omogoči empatijo do neofašistov, in tako s čudovito preciznostjo osvetli dvoje: da levica morda ne razrešuje problemov zato, ker jih napačno detektira ter enako kot altright homogenizira in dehumanizira nasprotnika, obenem pa pokaže, da ne potrebujemo »surove emocionalnosti«, temveč solidarno (razumno) empatijo in sočutje, zmožnost prisluhniti; sicer prihaja do vse večje polarizacije skupin, hkrati pa je »eksplozija« vse resnejša grožnja. Tu tako seveda mora priti do razločka; jeza ne sme deteriorirati v sovraštvo in ubijanje, korakanje v smrt ne »ščiti« nikogar (in ničesar ne razreši), ampak – in tu je ključni moment opomina levici – najprej moramo imeti interes v zaščiti in razrešitvi konflikta in ne v »izločanju sovražnika« iz sistema. Ob navdušujoči idejni izpeljavi ter igri ima predstava tudi izjemen dramski lok, ki občinstvo iz sproščene zabave privede k refleksiji lastne politične pozicije ter močnega čustvenega izkustva. Predstava, ob kateri bi bil smiseln raziskovalni pristop; vsega, kar predstava vključuje, ni mogoče analizirati v kratkem zapisu. Izjemno domišljeno in dodelano, preprosto odlično umetniško delo.

Koncept Borisa Nikitina, kot ga predstavi v gledališkem listu, ponuja več zanimivih vsebinskih in problemskih iztočnic. Med njimi vprašanje o mejah svobode govora v sodobni umetnosti, v kateri naj bi bilo po besedah Nikitina bolj ali manj dovoljeno izraziti vse, kar si želiš. Besedilo je tako zastavljeno kot nekakšna igra o tem, da si ta prostor svobode prilastijo, kot pove režiser, alternativna desnica in neofašisti. [... V] odnosu do besedila [je] toliko bolj zanimivo spremljati igralsko interpretacijo likov. Odlično jim namreč uspeva, da z najrazličnejšimi tehnikami, kontrastiranjem, stilizacijo, ritmom in tudi z izjemno igralsko prezenco gmoto jezikovnega gradiva uprizoritveno zelo zanimivo utelesijo. V organizaciji tega igralskega materiala, od subtilnega prevračanja intenc do prostorske organizacije prizorov in glasbeno vizualne dramaturgije v predstavi kot celoti, se kot zelo zanimiv avtor vsekakor pokaže tudi režiser.

(Saška Rakef, Radio Slovenija 1, 29. marec 2019)
Gostovanja

  • Borštnikovo srečanje, Maribor, 21. 10. 2019
  • Palm Off Fest, Praga, Češka, 1. 11. 2019
Gradivo za novinarje