Nasprotje stvari

Vsak argument je podkrepljen z všečno komično akcijo: zavijanjem odra in avditorija v gost dim, eksplozijo odrskih rekvizitov, pletenjem zimskih šalov, igranjem in petjem v slogu in ritmu najboljših točk Laibacha. Glasbeni in dramski intermezzi, klovnovsko-militaristični kostumi, make-up, maske in lasulje pripomorejo k temu, da laže obvladamo obilico besedila, s katerim nas igralci neusmiljeno zasipajo. Nikitinovo gledališče je grobo, frontalno in neposredno. Domislice in dogodki se nenehno menjavajo: ko se ena zamisel izteče, se ukreše druga in prvo postavi v novo luč. Kar sledi, se spremeni v nasprotje tistega, kar je bilo prej: na displeju se izmenjavata sporočili 'Nova avantgarda bo tukaj čez 20 minut' in 'Tukaj ni fašizma'.

Slovensko mladinsko gledališče je v Bitef teatru predstavilo posvečen, absolutni teater, surov, grob, ogolel, pristen, obreden v avantgardnem pomenu. Traktat o svobodi v odrski obliki, kar je sporočilo govorjenja o neofašizmu, bi bil negledljiv in utrudljiv, če režiser Boris Nikitin (dramaturg Goran Injac) ne bi našel pravega ključa, da bi nekdanjo obscenost Jarryjevega Kralja Ubuja prelil v politični kič obstoječega neofašizma, privlačen in mamljiv, kot vsak kič pač je.
[…] To, kar Nikitinova predstava doseže, da smeh zaradi strahu po koncu odnesemo iz dvorane, govori o tem, da je to v nas samih, in to je naša kazen; groteska, ki je izšla iz prostovoljnega pristanka na to, da v disputu sodelujemo z empatijo, pa je posebna pokora. V predstavi Nasprotje stvari ima fašizem zaradi igre z menjavanjem tez in poudarjanjem njegove antropomorfnosti žal človeški obraz. Ob klovnovsko skrivenčenem, grozečem nasmehu … V vsaki šali je tudi malo šale, pravijo.

Besedilo si ne prizadeva razrešiti dilem družbenopolitičnih odnosov sodobnega sveta, ne poskuša pametovati niti dvigniti ravni revolucionarnega adrenalina. Uporablja obče formulacije, splošno sprejeto in običajno tarnanje povprečnega človeka, češ 'kaj nas je doletelo'. Subverzija se razodeva v absurdu, s katerim je v celotnem prvem dejanju spodkopan vsak vzvišen politični zanos oziroma vsak poskus, da bi temo obravnavali resno. Prizorišče obvladujejo groteskni klovni, katerih ambicija je narediti avantgardno neofašistično predstavo, vendar se vsi njihovi poskusi končajo v slepi ulici, v nemoči, da bi temo izoblikovali in zaokrožili.

Besedna obravnava posameznih resnih tem se začenja igrivo in nevsiljivo v kontekstu včasih kar bizarnih situacij (pri pogovoru o fašizmu vsi igralci sedijo in pletejo dolge barvne šale), ki silijo na smeh. V izvedbi igralcev zmore Nikitinov tekst v nekaj stavkih celotno situacijo povsem obrniti in odkriti novo perspektivo, ki zamrzne nasmeh na ustnicah. […] Predstava je polna tovrstnih močnih in ostroumnih replik. Igralci imajo z njimi gledalce na povodcu in postopoma lahko usmerjajo atmosfero v publiki. […] Nikitinova uprizoritev je provokativna in po zaslugi tematike se do določene mere poigrava s kontroverznostjo, kar jo dela še bolj atraktivno in perspektivno. Posamezni vidiki uprizoritve so narejeni precizno, in edina nevarnost za češko občinstvo je ogromna količina besed v slovenščini. Sicer pa gre za močno umetniško doživetje, polno filozofskih premislekov in zanimivih igralskih dosežkov. Predvsem pa je to grenka groteska o življenju, ki se kmalu sprevrže v nekaj povsem nerazumljivega.

Med številnimi temami, ki jih odpira predstava Nasprotje stvari, se znajdejo skoraj vse aktualne problematike in specifike javne in politične sfere. Prek populizma, dilem svobode govora ter polarizirane družbe ne prevprašuje političnega sistema, temveč igro subtilnih strategij, s katerimi fašizem uspešno nagovarja in združuje množico. Vendar pri tem uprizoritev ne napravi zombijevskega monstruma, izogne se karikiranju ali brutalnosti fašističnega nasilja in se bolj osredotoči na satirizacijo lastnega poskusa odrske reprezentacije fašizma ter se s tem vrača k stiski posameznika, ki jo desna opcija uspešneje kanalizira.

Nasprotje stvari Borisa Nikitina črpa iz nadvse pomembnega elementa sodobne resničnosti. Satira in pompoznost v okostju neofašizma, ki se v posamezniku stopnjujeta v iracionalen impulz, naglo prodirata v družbene kraterje. [...] A s tem, ko Nasprotje stvari celostno vsesa in obenem karikira skrajno desničarsko miselnost, jo hkrati razoroži. Prostor angažiranega gledališča vsaj za moment postane gol, prečiščeni prostor refleksije, opolnomočene s satiro.

Nasprotje stvari se v monologih nenehno giblje po območju občutij in stisk, odvezanih od politične izbire, ki jih prepoznamo v različnih bivanjskih izkušnjah, predstava 'sovražnika' (fašista) individualizira, s čimer omogoči empatijo do neofašistov, in tako s čudovito preciznostjo osvetli dvoje: da levica morda ne razrešuje problemov zato, ker jih napačno detektira ter enako kot altright homogenizira in dehumanizira nasprotnika, obenem pa pokaže, da ne potrebujemo 'surove emocionalnosti', temveč solidarno (razumno) empatijo in sočutje, zmožnost prisluhniti; sicer prihaja do vse večje polarizacije skupin, hkrati pa je »eksplozija« vse resnejša grožnja. Tu tako seveda mora priti do razločka; jeza ne sme deteriorirati v sovraštvo in ubijanje, korakanje v smrt ne 'ščiti' nikogar (in ničesar ne razreši), ampak – in tu je ključni moment opomina levici – najprej moramo imeti interes v zaščiti in razrešitvi konflikta in ne v 'izločanju sovražnika' iz sistema. Ob navdušujoči idejni izpeljavi ter igri ima predstava tudi izjemen dramski lok, ki občinstvo iz sproščene zabave privede k refleksiji lastne politične pozicije ter močnega čustvenega izkustva. Predstava, ob kateri bi bil smiseln raziskovalni pristop; vsega, kar predstava vključuje, ni mogoče analizirati v kratkem zapisu. Izjemno domišljeno in dodelano, preprosto odlično umetniško delo.

Koncept Borisa Nikitina, kot ga predstavi v gledališkem listu, ponuja več zanimivih vsebinskih in problemskih iztočnic. Med njimi vprašanje o mejah svobode govora v sodobni umetnosti, v kateri naj bi bilo po besedah Nikitina bolj ali manj dovoljeno izraziti vse, kar si želiš. Besedilo je tako zastavljeno kot nekakšna igra o tem, da si ta prostor svobode prilastijo, kot pove režiser, alternativna desnica in neofašisti. [... V] odnosu do besedila [je] toliko bolj zanimivo spremljati igralsko interpretacijo likov. Odlično jim namreč uspeva, da z najrazličnejšimi tehnikami, kontrastiranjem, stilizacijo, ritmom in tudi z izjemno igralsko prezenco gmoto jezikovnega gradiva uprizoritveno zelo zanimivo utelesijo. V organizaciji tega igralskega materiala, od subtilnega prevračanja intenc do prostorske organizacije prizorov in glasbeno vizualne dramaturgije v predstavi kot celoti, se kot zelo zanimiv avtor vsekakor pokaže tudi režiser.