Izredna sezona
2021/2022 — 66. sezona
Peter Mlakar • Dragan Živadinov

Odilo. Zatemnitev. Oratorij.

Režija: Dragan Živadinov
Koprodukcija: Slovensko mladinsko gledališče in Center urbane kulture Kino Šiška
Premiera: 20. 4. 2018
Zasedba
  • Gledališki zbor, Franz
  • Gledališki zbor
  • Sara Dirnbek
    Gledališki zbor
  • Gledališki zbor, Göring
  • Jure Henigman
    Odilo Globočnik
  • Gledališki zbor, Himmler
  • Gledališki zbor, Domobranec
  • Gledališki zbor
  • Vodja gledališkega zbora
  • Gledališki zbor
  • Gledališki zbor
  • Gledališki zbor
  • Žiga Mlakar, Pino Zupančič
    Domobranca
  • Jan Kmet
    Bobnar
  • Luka Bokšan, Darjan Anej Fras, Benjamin Jeram, Aljaž Mamič Lebar, Blaž Novak
    Zastavonoše
  • Gašper Šenica
    Formacija
  • Žan Augustinčič, David Farčnik, Blaž Fideršek, Matej Kurinčič, Miha Mihaljčič, Juš Šoltes
    Oktet Filozofske fakultete
  • dr. Tjaša Ribizel
    Umetniška vodja Okteta Filozofske fakultete
Ustvarjalci
  • Scenografija in kostumografija: Dunja Zupančič
  • Introvizija: Janez Pipan
  • Dramaturgija: Tery Žeželj
  • Glasba: Dario Seraval
  • Koreografija: Marko Mlačnik, Ivan Peternelj
  • Oblikovanje digitalnih konstrukcij: Boris Balant
  • Animacija digitalnih konstrukcij: Gregor Balog
  • Lektorica: Mateja Dermelj
  • Oblikovanje svetlobe: David Cvelbar
  • Oblikovanje zvoka: Jure Vlahovič
  • Oblikovanje maske: Nathalie Horvat
  • Asistenca režije: Anže Rogelja
  • Asistenca produkcije: Jera Topolovec
  • Vodja predstave: Liam Hlede
Opis

Gledališka predstava Odilo. Zatemnitev. Oratorij. je premiero doživela v negotovosti pred morebitnim izbruhom novega svetovnega spopada. Geostrateški in geopolitični interesi, vzponi nacionalizmov in rasizmov. Novice so srhljivo podobne tistim, ki so jim bili priča naši predniki pred drugo svetovno vojno in med njo.

Odilo Globočnik je senčna podoba slovenske zgodovine. Je tisti Slovenec, ki je v hierarhiji nemškega nacističnega sistema zasedel najvišje položaje. Tisti Slovenec, ki je nagovarjal množico na enem od razvpitih nürnberških nacističnih shodov. Tisti Slovenec, ki je uresničeval operacijo Reinhard in bil odgovoren za smrt milijonov. Tisti Slovenec, ki je izumil uničevalno koncentracijsko taborišče. Tisti Slovenec, ki je upravljal koncentracijsko taborišče Rižarna.

Za projekt so tako ključni jasno protinacistično stališče in ubijanje Globočnikovega imena ter preprečitev vstajenja njegovih dejanj. Uprizoritev se metodološko odreka razumevanju njegovih dejanj in nacionalsocializma kot nečesa normalnega. Še več, z obredom ubijanja imena hoče enkrat za vselej opraviti tako z Odilom Globočnikom kakor tudi z nacizmom in fašizmom ter onemogočiti njuno vrnitev in vnovični vzpon. Predstava znotraj okvira obreda ubijanja imena uprizarja zavest o poosebljenem zlu in se odpoveduje vstopu v gledališki identifikacijski model. Nacionalsocializem je največji realizem v zgodovini človeštva!

Iz tiska

Živadinov se odpoveduje realističnosti, realizmu, ki ga filozof Peter Mlakar, avtor drame o Globočniku, ki je bila osnova za prestavo, poveže z nacizmom, katerega imenuje največji realizem. In prav nedobesednost, abstraktnost, preprečuje, da bi to postala zgolj še ena naracija v politiki in biografiji. Skozi obrednost se razkriva metafizika zla nacizma, ki je bil en sam obred zločina.

Že dolgo ni Živadinov s svojo estetiko deloval tako učinkovito aktualno in v neposredni komunikaciji s sporočilom. Tehnična brezhibnost in koherentnost koncepta je vnovič osupljiva. Redka, edinstvena pravzaprav v današnjem teatru.

Pozicija gledaliških ustvarjalcev ne dopušča dvoma: nacizem je (bil) absolutno zlo, Odilo Globočnik pa eden njegovih najučinkovitejši izvajalcev. 'Zelo talentiran zločinec', ki med kegljanjem načrtuje uničenje Poljske. Človek, ki v Trstu vodi morilsko tovarno Rižarna. Zato nima pravice do besede in možnosti priziva. Zato njegove besede skandira zbor. Prav tako jasno izraženo je stališče do domobrancev, ki jih Globočnik v predstavi nagovarja z 'rojaki domobranci' in jih želi ob sebi, v Gorici in Trstu, saj so Slovenci 'moje ljudstvo'. Predstava ne odpira vprašanja kolaboracije, ampak domobrance prikaže kot, sicer manj pomembne, pomagače absolutnega zla. Zato jim ob koncu svetuje: bodite neslišni, nevidni, nepremični. Brez pravice do priziva.

(Poljanka Dolhar, Primorski dnevik, 28. april 2018)

Odilo. Zatemnitev. Oratorij. je v prvi vrsti predstava-izjava, s tem pa tudi odkrita politična gesta, ki je v svojem stališču (popolni obsodbi nacizma in kategoričnem zavračanju njegovih »izpeljank«) skrajno neposredna, čeprav na trenutke morda ne vselej enako razločna. To je pravzaprav enourni zarotitveni obred izganjanja zla iz skupnosti, ki se premišljeno odmika od režima 'dramskega' in tudi vsake konkretnejše personalizacije, vključno z naslovnim (ne)junakom; vlogo resničnega protagonista zavzame zbor kot zastopnik občestva ter nosilec ideje uprizoritve. V tem se predstava navezuje na starogrške (pred)gledališke oblike, ki do določene mere odsevajo tudi v organizaciji scenskega prostora, razlika pa je v tem, da tu ne gre za ritualno obnavljanje 'mitične' vsebine, temveč se to vsebino prikliče le zato, da bi sejo 'demitiziralo' ter dokončno uničilo – ali z besedami zbora: 'Oživili te bomo samo zato, da pokončamo tvoje ime.'

[V predstavi Odilo. Zatemnitev. Oratorij.] vsi elementi, igra, prostor in svetloba, glasba, koreografija ter seveda besedilo ubrano razgrajujejo njegovo [Globočnikovo] ime. To se je s polaganjem njegovih besed in uniform v usta in na telesa zbora raztelešalo in se razkrajalo v izrečenih besedah in koreografskih upodobitvah ter se izgubljalo v zrak z jasno odločitvijo, da je možnost pomiritve ali sprejetja izključena. […] To zaznamuje tudi konec predstave, ko igralski zbor odloži Odilove uniforme, z gesto evidentiranja 11 koncentracijskih taborišč na Poljskem pa se pietetno pokloni žrtvam, odide z odra in se tudi med zasluženim aplavzom ne vrne. Gledališče in resničnost se stekata v eno in sporočilo predstave Odilo. Zatemnitev. Oratorij. vsebuje toliko svetlobe, da neobremenjeno zveni v nadaljnji premislek.

Odilo. Zatemnitev. Oratorij. se s simbolnim dejanjem izničenja Odilovega imena vzpostavlja tudi kot gledališka intervencija oziroma protest proti znova porajajočim se oblikam fašizma, rasizma, seksizma, ksenofobije in nacionalizma, ki postajajo del predstave z besedilnimi aluzijami na sodobne zastraševalne in zatiralne politike (osredotočenost na družino, redukcija oseb ženskega spola na družbeno vlogo zgolj matere, potiskanje ženske v zasebno sfero, zastraševalne rasistične in nacionalistične politike, zastraševanje pred 'krajo delovnih mest' idr.). Zatorej ne gre le za ubijanje Odilovega imena, temveč tudi že za ubijanje zatiralnih politik, ki šele vznikajo.

Ubijanje imena ni le ubijanje človeka ali osebe, temveč ideje, ki jo je nosil. S tem ne ostane ob robu aktualno političnega mrmrajoč kritike, temveč jasno in glasno zavzame stališče, česa si ne bi smeli več dovoliti. Nedopustno je, da se iz zgodovine nič ne učimo in mirno gledamo ekstremistična nacionalsocialistična gibanja, ki ponovno požirajo spravo, mir ter razumnost. Zlo je potrebno zličkati do obisti in ga vreči v grob. Za zmeraj. Upajmo, da tokrat za zmeraj.

Gostovanja

  • Borštnikovo srečanje, Maribor, 24. 10. 2018
  • Bitef, Beograd, Srbija, 13. 9. 2018
Nagrade

  • Župančičeva nagrada 2020 Dunji Zupančič in Draganu Živadinovu za stvaritve v obdobju zadnjih dveh let, med njimi tudi za predstavo Odilo. Zatemnitev. Oratorij.
Gradivo za novinarje