Jaz, umetnik. Jaz, državljan.
2018/2019 — 63. sezona
Simona Hamer

Pošasti

Režija: Vito Taufer
Premiera: 15. 12. 2017
Zasedba
Ustvarjalci
  • Dramaturgija: Simona Hamer
  • Asistenca režije: Marko Čeh
  • Scenografija: Branko Hojnik, Urša Vidic
  • Kostumografija in maska: Ana Žerjal
  • Koreografija: Jana Menger
  • Glasba: Mitja Vrhovnik Smrekar
  • Video: Voranc Kumar
  • Lektorica: Mateja Dermelj
  • Oblikovanje maske: Nathalie Horvat
  • Vodja predstave: Gašper Tesner
Opis

Živi spomini na klanje druge svetovne vojne in latentna panika ob misli na grožnjo (nove) atomske bombe sta bili ključni koordinati časa, v katerem je William Golding objavil kultni roman Gospodar muh. Zgodba o skupini otrok, ki se po strmoglavljenju letala znajdejo na neposeljenem tropskem otoku, se sprva bere kot še en robinzonski roman, prepoln pustolovščin in otroške igrivosti. A navidezna idila življenja brez odgovornih odraslih začne hitro razpadati: mir se razblini v nasilju, prijatelji postanejo sovražniki, mlada življenja ugašajo pod udarci v imenu boja proti namišljeni pošast. Zakaj? »Fantje trpijo za grozno boleznijo, da so ljudje,« bi rekel Golding. Njegovo raziskovanje koncentričnih krogov nasilja, ki se iz začetnih (na videz) nedolžnih iger stopnjuje do popolnega razčlovečenja in razvrednotenja temeljnih gradnikov civilizacije, je prežeto z alegorijami, simboli in metaforami – gospodar muh kot vrhovni peklenšček destrukcije je zgolj najočitnejša. Pisateljeve literarne boje med dobrim in zlim, za katere je leta 1983 prejel Nobelovo nagrado, sta močno zaznamovala njegova osebna izkušnja z vojskovanjem in spoznanje, da »človek proizvaja sovraštvo, tako kot čebela proizvaja med«.
Pošasti letošnje Grumove nagrajenke Simone Hamer ohranijo glavne motive Goldingovega romana, a jih obravnavajo skozi izrazito sodobno perspektivo: #konformizem. Nastajajoča skupnost rajskega otoka tako raste na samoumevnosti hierarhičnih temeljev, se gradi iz opek pohlevnosti, pogoltnosti in lenobe in ostaja zlepljena zaradi strahu. Kam vodijo stopnice naše uničevalnosti in kje iskati alternativo?

Iz tiska

Simona Hamer [didaktičnost romana] v predelavi uspešno preigra; izbere problematike, ki so ključne za sodobni čas, a le redko obravnavane na odru – v Pošastih Simone Hamer nam ne grozi več atomska bomba, grozijo nam okoljske katastrofe ter naposled uničenje življenja na planetu – tudi uničenje lastnega življenja. Ravno ta (samo)uničevalnost, ki se ne zaveda same sebe, je ključna tako za Gospodarja muh kot za Pošasti.
Tauferjeve Pošasti so zastavljene skozi enovito, domišljeno estetiko, ki pa se – morda celo namerno? – približuje t. i. campu – želi biti resna, a ves čas nekoliko prebija in se nagiba h kiču, kar je v tem primeru pravzaprav nekakšen vsebinski oz. idejni prispevek; opozarja, da se estetika te predstave mimo kiča težko vzpostavi, ker kot eno izmed ključnih tem vzpostavi (globoko) ekologijo, ob kateri v resnici nimamo zares razvitega diskurza in še manj umetniških estetik […].
Pošasti tudi z (estetskimi) zdrsi implicitno opozarjajo, da nagovarjajo ključna vprašanja, ki se jih še nismo naučili zares misliti – za učenje pa nam zmanjkuje časa.

Globinsko plastenje scene z delno prozornimi zavesami (scenografija Branka Hojnika in Urše Vidic) se dobro ujema z vnaprej posneto naracijo, ta pa z video projekcijami, ki napovedujejo omenjene celote. Kostumska uniformiranost (kostumografija Ane Žerjal) poudarja mediokritetno miselnost vpletenih sotrpinov. Fragmenti skupinskega giba (koreografija Jane Menger) na zgovoren način očrtavajo potlačeno nezavedno oziroma demonsko, ki v človeku povzroča strahove, sproža psihoze in zbuja željo po ubijanju. […]
Skupina razvajenih in očitno že odraslih otrok, ki se po, recimo temu, brodolomu, poskušajo rešiti in vrniti v civilizacijo, je lucidna prispodoba današnjega meščanskega konformizma, ki pa nikoli ne preide v hedonizem. Na namišljeni poti tja se vedno ustraši in ustavi, ker je bodisi premrzlo ali pa prevroče, ker že spet dežuje, ker je prometna gneča itd. Prav to večno izmikanje hedonistične začimbe udobnega življenja pa upravičuje sodobno epidemijo »homo egocentrikusa«.
Imam vtis, da je uprizarjanje razpeto med teatrom podob in obilico izrazito narativnih vložkov, pri čemer prvi funkcionira bolje. Tako recimo prizori ubijanja, pričarani z dinamično igro svetlobe in silhuetnih senc igralcev, na ogled enostavno postavijo človekov ubijalski nagon.

Pošasti so predstava v pospešenem tempu, polna močne glasbe Mitje Vrhovnika Smrekarja z bobnarjem na odru, koreografinja je Jana Menger, vizualno podobo sestavljajo jasno pomenska minimalistična kostumografija Ane Žerjal in scenska podoba Branka Hojnika in Urše Vidic ter video Voranca Kumarja in seveda izredne igralske ekipe, v kateri ne popušča nihče. In prav kolektivna igra, ki jo v Slovenskem mladinskem gledališču gojijo že desetletja, je razlog za vsakokratni gledališki užitek.