Pošasti

Simona Hamer [didaktičnost romana] v predelavi uspešno preigra; izbere problematike, ki so ključne za sodobni čas, a le redko obravnavane na odru – v Pošastih Simone Hamer nam ne grozi več atomska bomba, grozijo nam okoljske katastrofe ter naposled uničenje življenja na planetu – tudi uničenje lastnega življenja. Ravno ta (samo)uničevalnost, ki se ne zaveda same sebe, je ključna tako za Gospodarja muh kot za Pošasti. Tauferjeve Pošasti so zastavljene skozi enovito, domišljeno estetiko, ki pa se – morda celo namerno? – približuje t. i. campu – želi biti resna, a ves čas nekoliko prebija in se nagiba h kiču, kar je v tem primeru pravzaprav nekakšen vsebinski oz. idejni prispevek; opozarja, da se estetika te predstave mimo kiča težko vzpostavi, ker kot eno izmed ključnih tem vzpostavi (globoko) ekologijo, ob kateri v resnici nimamo zares razvitega diskurza in še manj umetniških estetik […]. Pošasti tudi z (estetskimi) zdrsi implicitno opozarjajo, da nagovarjajo ključna vprašanja, ki se jih še nismo naučili zares misliti – za učenje pa nam zmanjkuje časa.

Globinsko plastenje scene z delno prozornimi zavesami (scenografija Branka Hojnika in Urše Vidic) se dobro ujema z vnaprej posneto naracijo, ta pa z video projekcijami, ki napovedujejo omenjene celote. Kostumska uniformiranost (kostumografija Ane Žerjal) poudarja mediokritetno miselnost vpletenih sotrpinov. Fragmenti skupinskega giba (koreografija Jane Menger) na zgovoren način očrtavajo potlačeno nezavedno oziroma demonsko, ki v človeku povzroča strahove, sproža psihoze in zbuja željo po ubijanju. […] Skupina razvajenih in očitno že odraslih otrok, ki se po, recimo temu, brodolomu, poskušajo rešiti in vrniti v civilizacijo, je lucidna prispodoba današnjega meščanskega konformizma, ki pa nikoli ne preide v hedonizem. Na namišljeni poti tja se vedno ustraši in ustavi, ker je bodisi premrzlo ali pa prevroče, ker že spet dežuje, ker je prometna gneča itd. Prav to večno izmikanje hedonistične začimbe udobnega življenja pa upravičuje sodobno epidemijo »homo egocentrikusa«. Imam vtis, da je uprizarjanje razpeto med teatrom podob in obilico izrazito narativnih vložkov, pri čemer prvi funkcionira bolje. Tako recimo prizori ubijanja, pričarani z dinamično igro svetlobe in silhuetnih senc igralcev, na ogled enostavno postavijo človekov ubijalski nagon.

Pošasti so predstava v pospešenem tempu, polna močne glasbe Mitje Vrhovnika Smrekarja z bobnarjem na odru, koreografinja je Jana Menger, vizualno podobo sestavljajo jasno pomenska minimalistična kostumografija Ane Žerjal in scenska podoba Branka Hojnika in Urše Vidic ter video Voranca Kumarja in seveda izredne igralske ekipe, v kateri ne popušča nihče. In prav kolektivna igra, ki jo v Slovenskem mladinskem gledališču gojijo že desetletja, je razlog za vsakokratni gledališki užitek.