Jaz, umetnik. Jaz, državljan.
2018/2019 — 63. sezona
Gledališki koncert po besedilih Gregorja Strniše

Slovenska popevka

Režija: Matjaž Pograjc
Koprodukcija: Slovensko mladinsko gledališče in Center za usposabljanje, delo in varstvo Dolfke Boštjančič, Draga
Premiera: 9. 11. 2017
Zasedba
Ustvarjalci
  • Strokovni sodelavci CUDV Draga: Dolores Turičnik, Aleš Ravnik, Irena Stergar Remškar, Jure Čehovin, Žiga Bižal, Zdenka Virant, Vitomirka Markovič, Tea Finžgar Plavčak, Barbara Hegedüš, dr. Valerija Bužan (dir.)
  • Scenografija: Tadeja Ažman
  • Kostumografija: Neli Štrukelj
  • Koreografija: Branko Potočan
  • Glasba: Silence
  • Korepeticija: Diego Barrios Ross
  • Video: Luka Dekleva
  • Oblikovanje svetlobe: David Cvelbar
  • Oblikovanje zvoka: Silvo Zupančič
  • Oblikovanje maske: Tina Prpar
  • Lektorica: Mateja Dermelj
  • Asistenca režije: Kristina Mihelj
  • Asistentka scenografije: Tjaša Kimovec
  • Vodja predstave: Urša Červ / Liam Hlede
Opis

Ne srečamo se pogosto z njim. A nekje med plastmi naše družbe je Življenje, zelo drugačno od našega. Vesolje znotraj vesolja, izmikajoče se našemu razumevanju. Nismo ga vajeni videvati vsak dan. Tako kot smo vajeni popolnosti podobe. Z vseh strani javnega življenja nas povsem zapreda v svojo mrežo privlačnosti. S televizijskih ekranov, iz oglasov in osebnih profilov na družbenih omrežjih. Pri popevkah spektakel dosega vrhunce. Predvidene linije pogleda, premikov, barv. Prekrite pege, zlikane gube. Neobstoječe – vse tisto, česar nočemo videti. Ali se delamo, da ne obstaja. Ali tisto, čemur ne poznamo smisla. Samo to. Morda gre le za to. Kaj pa se zgodi, če tisto samosvoje vesolje stopi pred televizijski ekran? Če se ena resničnost preplete z drugo in se zvezde premešajo med seboj. Kakšne črte bomo potegnili med zvezdami? Bomo v njih prepoznali obliko ozvezdja – pomen? Bomo slišali, kaj nam pripoveduje, četudi ni ukročena v nam znano brezhibno podobo z natančno pripravljenimi premiki in besedami? Nam bo uspelo zaslišati zgodbo?

Iz tiska

Vključevanje vseh družbenih skupin v družbeno sredino se mi je vedno zdelo izjemno pomembno – in v tem smislu zelo pozdravljam tudi sodelovanje SMG in CUDV.

Koproducentski gledališki koncert Slovenska popevka, kot so ga poimenovali, je neverjetna sinergija najčistejše prvinskosti in igre kot najboljše forme združevanja. Doslej smo že videli nekaj odličnih predstav na različnih odrih z osebami z motnjami v razvoju, takega direktnega odrskega sožitja v instituciji s profesionalnim igralstvom pa še ne. […] Dvanajst nastopajočih iz centra Draga ustvari posebno atmosfero na spektakelski koncertni sceni in v okrašenem improviziranem avditoriju, ki je revival sedemdesetih. Skupaj z igralci in njihovo nežno, a zanesljivo podporo poustvarijo svet magičnega, ki je tako daleč od prazno popolnega popsveta, kjer je vse zlikano, zdizajnirano, fotošopirano. Take čistosti in miline, kot jo izžarevajo mladi in zrelejši varovanci Centra, že dolgo nismo videli na odru. V sinergiji z igralci je Strnišev svet deloval zunajzemeljsko, in kar je bilo najbolj nenavadno: nosilne točke njih, drugačnih, so bile neverjetno kakovostne, odlično odpete, tudi odplesane in nobenega usmiljenega altruizma, kaj šele patetičnega sočustvovanja niso vzbujali.

Režiser Matjaž Pograjc je vsebino in izvedbo nastopajočih z motnjo v duševnem razvoju in dodatnimi motnjami prilagodil z invidualiziranim pristopom v okviru zmožnosti in sposobnosti. Odra ne daje zgolj na ogled, ampak ponudi prostor, v katerem lahko vsak ustvari ali izrazi nekaj svojega, edinstvenega. In pri tem neznansko uživa. Kot pevci (Eva Troha, Tatjana Konte), glasbeniki (Blaž Pirman), igralci, recitatorji (Urška Gorše) in plesalci (Andreja Lazar, Eva Pirnat), z naštetimi seznam močnih nastopov ni izčrpan, nastopajoči ne prevzamejo z naučeno veščino, marveč s svojo iskrenostjo, avtentičnostjo, pristnostjo – koncepti, ki gledališke in performativne prakse razburjajo od prejšnjega stoletja –, ki so zajeti v njihovo telesno navzočnost. Telo (skupaj z glasom) ni disciplinirano v orodje reprezentacije in izvabljanja ustreznih učinkov, saj ti uhajajo nadzoru režijskega uma in formiranju berljivega pomena. Nepričakovani zatiki, navdušeni vzkliki in kompulzivni gibi razkrivajo krhkost in čistost nastopa, hkrati pa odločno pripadnost (gledališkemu) občestvu tu in zdaj.

Poleg osmih profesionalnih igralcev na odru tako poje in pleše še dvanajst oseb z motnjo v duševnem razvoju. Nastala je predstava, ki kaže svet bivanja v sožitju. Prek glasbe, poezije in plesa pa prebuja občutljivost do drugačnih in nenazadnje čudenje nad močno izraznostjo, ki v ljudeh lahko vzbudi umetnost. Poeziji Gregorja Strniše sta novo glasbeno podobo dala člana dua Silence, ki sta se zavestno oddaljila od žanra popevke in se raje podala v elektroniko. […] Slovenska popevka iz tretjega sveta, bi lahko rekli, kjer so meje med drugačnimi in »normalnimi« zabrisane, kjer vlada iskreno veselje do ustvarjanja in kjer je končni produkt predstava, ki pomeni tudi velik korak naprej pri zagotavljanju enakih možnosti za ljudi s posebnimi potrebami ali, kot pravi eden od igralcev: 'Kar malo čudno je, da invalidi nastopamo v pravi predstavi. Mogoče pa enkrat to ne bo več čudno.'

(Anamarija Štukelj Cusma, Radio Slovenija, 11. november 2017)
Gostovanja

  • Teden slovenske drame, Kranj, 8. 4. 2018
  • Avditorij Portorož, Portorož, 21. 3. 2018