Osem ur ni ves dan

Predstava v režiji Sebastijana Horvata se začne kot bralna uprizoritev ali kot vaja, kjer za podolgovato mizo sedi devet igralcev, ki skupaj z didaskalijami in zgodovinskimi vložki oziroma dejstvi berejo dramsko besedilo, pripovedovanje in branje didaskalij pa se postopoma vse bolj prevešata v igro. Sprva se pripoved osredotoča na Jochena, ki iznajde stroj, s katerim bi lahko delavci ustvarili več izdelkov v krajšem času, kar vodstvo izkoristi za odločitev, da delavcem ne izplača obljubljenih bonitet. Delavci se združijo in tej krivici uprejo tako, da uničujejo stroje. Nadaljevanje v ospredje pripelje zahteve po samoupravljanju tovarne, ki privede do uspešnih rezultatov. […]
Žanr drugega dela je kot romantična komedija: liki so, kot je za televizijsko serijo običajno, tipizirani, kot sta na primer dobra, pametna in poštena Jochen in Marion ali ksenofobni Rüdiger (Stane Tomazin). […] Drugi del predstave nam […] prikaže, od kod pravzaprav ideje o organiziranju, uporu in sabotaži, ki jih delavci izvajajo, da bi pridobili več pravic: vse te ideje namreč prihajajo iz Marioninih, torej ženskih ust, Jochen pa jih realizira. V tem se izlušči misel, da so se politične spremembe vedno začele v zasebni sferi in da so za velikimi političnimi spremembami, ki so jih izvajali moški, stale ženske.

V prvem delu celotna igralska zasedba deluje kot homogena celota, ki na odru očitno uživa, njihovo energijo pa hitro prevzame tudi gledalec. S premišljenimi režijskimi prijemi, kot sta uporaba radijev in kaset, s katerimi igralci ustvarjajo zvočno podobo tovarniškega okolja, uspejo vzpostaviti prepričljivo dinamiko delavskega vsakdana. Prav skozi skupni trud in določeno mero tveganja se tako pokaže tudi možnost, da je spremembe vendarle mogoče doseči. […]
Ob tem pa velja poudariti tudi uigranost celotne zasedbe v uprizoritvi. Vseh štirinajst igralcev čez celotno uprizoritev deluje kot dobro uigrana celota, pri čemer posamezne vloge ne obstajajo zgolj same zase, temveč se vzpostavljajo tudi skozi odnose znotraj skupnosti. Občutek povezanosti in skupinske igre je tudi sicer eden pomembnejših elementov predstave, saj učinkovito podpira njeno osrednjo temo delavstva in tovarištva. […]
'Kaj imaš ti sploh od življenja?' je replika babice v enem od zadnjih prizorov predstave. Vprašanje, ki bi ga od delavskega razreda morda najmanj pričakovali, saj je življenje vendarle pogosto skrčeno na delo, preživetje in zagotavljanje osnovnih pogojev za prihodnost. Pa vendar prav v tem 'družinskem' prizoru, ki med drugim odpre tudi vprašanje družine kot zavetja, Horvatu in Ramšaku Markoviću uspe gledalca (znova) ujeti na točki optimizma. Se tudi doma, ne samo v tovarni, skriva želja po boljšem, drugačnem življenju?
Če smo bili v prvem delu predstave priča delavskemu boju, strahu in negotovosti, pa tudi trenutkom, v katerih so se želje uresničile, se ob pogledu na sedanjost ta optimizem zdi vse bolj oddaljen in nemogoč. Vprašanje, kaj imamo od življenja, zato ne ostaja vprašanje nekega drugega časa in nekih drugih ljudi, ampak postane vprašanje nas samih. Kaj nam torej še ostane, ko se zdi, da je tudi možnost spremembe vse bolj oddaljena? Morda vsaj to, da si še vedno dovolimo želeti živeti lepše.

Predstava govori o ljubezni in delu, o delavskem vsakdanu, tehnološkem napredku in o človeški bližini, ki nastaja tako v skupnosti kot v tovarniškem okolju. […S]ledi formatu nadaljevanke, ni pomembno, da se zgodi nekaj velikega, ampak gre predvsem za ustvarjanje vzdušja nekega časa in sledenje malim stvarem, ki odzvanjajo v življenjih običajnih ljudi. Režija je zelo filmska s kopico manjših prizorov, ki se izmenjujejo na odru. […]
Če besedilo podaja neko ponovno upanje iz preteklega časa v smislu, da se delavski razred tudi sam lahko zave mehanizmov kapitala, ki ga tlačijo in izkoriščajo, pa morda še bolj kot to v predstavi deluje vzdušje, ki ga na odru ustvarja igralska ekipa. Ni velike zgodbe, so pa liki, ki naseljujejo odrsko pokrajino in jo delajo živo. Ko se v drugem delu predstave tudi gledalci zavemo, da ni treba pričakovati velike zgodbe, se sprostimo in preprosto uživamo v atmosferi, ki jo na odru ustvarja odlična igralska ekipa. Kot v nadaljevanki tudi v predstavi tri ure niso vedno tri ure, proletarska melodrama Osem ur ni ves dan pa je nedvomno močan začetek letošnje sezone […].

V prvem delu predstave z delavci v neki nemški tovarni leta 1972. Celotno dogajanje obvladujejo moški ob preprostih mizah v ospredju odra, sami predvajajo zvoke in glasbo iz kasetofonov. Če potrebujejo telefon, ga prinese rekviziter. In kljub temu zraste gledalcu pred očmi večna problematika povezave človek – delo – delodajalec, ki je, ki je bila in ki bo. V drugem delu se Fassbinderjeva in Markovićeva rokavica obrne. Iz okolja tovarne se isti ljudje pokažejo v zasebnih vlogah družinskih članov, prijateljev. S pametnimi ženskami, ki niso le potrpežljive mame, nežne babice in ljubice za eno noč. V premišljenem in vrhunsko obvladanem kalejdoskopu prizorov se izrišejo številne problematike nemške družbe izpred skoraj šestih desetletij. Odnosi v družini, družinsko nasilje, ženska emancipacija, sobivanje generacij, ekonomski položaj delavca, odnos do tujcev, do starih in otrok. Ne brez humorja, veselja do življenja, užitka ob uprizarjanju in posledično ob gledanju.