Osem ur ni ves dan
- Blaž SetnikarJochen
- Suzana KrevhMarion
- Franc, Čuvaj parka
- Borut VeselkoKretzschmer, Gregor
- Aljoša TernovšekManfred, Duhovnik, Dr. Bertram
- Rüdiger, Harald
- Bojan NavojecZoran, Človek na malih oglasih
- Peter, Marionin fant
- Jürgen, Manni
- Šef obrata, Wolf
- Vesna PernarčičLuise
- Tesa LitvanMonika
- Ramana ŠaleharKäthe, Kretzschmerica
- Živa SelanIrmgard
- Dramaturgija in dramatizacija: Milan Ramšak Marković
- Scenografija in video: Igor Vasiljev
- Kostumografija: Belinda Radulović
- Glasba: Drago Ivanuša
- Oblikovanje svetlobe: Aleksandar Čavlek
- Oblikovanje maske: Matej Pajntar
- Lektorica: Mateja Dermelj
- Asistentka režije: Maruša Sirc
- Asistentka dramaturgije: Brina Jenček
- Vodja predstave: Dominik Vodopivec (PGK), Liam Hlede/Urša Červ (SMG)
Predstava bo temeljila na Markovićevi priredbi TV-nadaljevanke Osem ur ni ves dan (Acht Stunden sind kein Tag), ki je v začetku sedemdesetih let minulega stoletja nastala po scenariju Rainerja Wernerja Fassbinderja. V njej spremljamo vsakdanje življenje družine iz delavskega razreda in ljubezensko zgodbo, na drugi strani pa delo in pripetljaje v tovarni, kjer izdelujejo strojno orodje. Predstava bo sestavljena iz dveh delov, med katerima poteka tiha vojna: iz »družinskega«, ki se odvija v domačem okolju, in »tovarniškega«, kjer se intima pretaka v proizvodnjo. Kljub veliki gledanosti so za nadaljevanko Osem ur ni ves dan posnele_i le pet od načrtovanih osmih epizod. Producent je kot enega od razlogov za prekinitev navedel, da je scenarij preveč oddaljen od resničnosti in sindikalno pristranski.
Fassbinderjeva nadaljevanka stavi na popolnoma drugačne premise od tistih, ki so bile običajne dotlej ali tistih, ki smo jih pri njem vajene_i: v njej preprosti in prisrčni ljudje z lahkoto spreminjajo svet okoli sebe. Med njimi ni obstrank_cev, ni političnih in spolnih skrajnosti in deviacij, nobene krvi, golote, nobenih drznih preobratov, žanrskih raztrganin in brutalnih idejnih klofut. Izza tega pa proseva zamegljeno, komaj sluteno obzorje anarhističnega ozadja, ki se v gledalca pretaka skozi nevidne pore in se ga zavemo šele kasneje ... Takrat, ko prenehamo gledati in se vživljati.