1974

Tudi v ljubljanski predstavi se podobno kot v novogoriški razmerje spolov preveša na stran matriarhalnega družinskega sidra. Ženske zgodbe in predvsem igralske kreacije so očarljive. Zanje je zaslužna v prvi vrsti Damjana Černe, ki igra nono z Goriškega, pri čemer je njen adut goriško narečje. Ob njej kot mati in hči izstopata Nataša Keser in Anja Novak. Prav tako je nabita z občutljivostjo zgodba Line Akif v paru z Blažem Sefom. In če goriška predstava računa na trdno zaledje goriškega prostora, ki ponuja nešteto kolektivnih zgodb, so v ljubljanski 1974 družinske vezi učinkoviteje uprizorjene: zaigrane pravzaprav. […] Tomi Janežič pripelje gledalce z nizanjem zgodb do skorajšnje manipulacije. Med polifonijo glasov prirase gledalcem dvom, ali gre za realne spomine, za izmišljene zgodbe ali ... za kolektivno zavest o pripadnosti prostoru, času in skupnemu spominu na sedemdeseta leta.

Verjetno je čar Janežičevega gledališča ravno v tem, da nas skozi dramaturško-režijske prijeme zmanipulira do točke, ko vsak gledalec ob predstavi doživi podobno, a hkrati na svoj način. […] Odlična je Anjina [Anja Novak] dinamika tako z Vitom kot Klemnom (Klemen Kovačič). Vito Weis zažari predvsem ob delih na plesišču, medtem ko Klemen Kovačič zasije na odru tudi ob delih, ko spregovori zgolj stavek ali repliko. Močna je zlasti njegova telesna in obrazna govorica, srhljivo pretresljiv pa je v prizoru vojske, ko je prepričan, da umira. Kot odličen kontrapunkt Anjinemu liku se vzpostavi Nataša (Nataša Keser), ki s svojo mehkobo, nežnostjo in introvertiranostjo na eni strani naslika požrtvovalnost, na drugi pa takratno ujetost žensk v patriarhalnem sistemu. […] Blaž (Blaž Šef) predstavlja utelešenje vsega zgoraj omenjenega, ko zaradi nenadne smrti staršev začne skrbeti za svojo mlajšo sestro skupaj s podnajemnico Lino (Lina Akif). […] V vlogi 'none' [Damjana Černe] blesti s humornimi vložki, ki razbremenijo sicer težke teme, ki jih predstava odpira. […] Ko Matija (Matija Vastl) pridobi dokumente, ki razkrijejo njegovo bolečino, je ravno glasba [Samo Kutin] tista, ki mu ob že tako napetem prizoru še poglobi stisko, ki se razširi čez celotno dvorano.

Ob zgodbovnih nitih se kot ena bistvenih kvalitet uprizoritve/-ev kaže neizmeren vizualni pečat scenografa Branka Hojnika […] in kostumografke Marine Sremac. […] Matriarhinja osrednje družinske celice je nona Damjana, ki jo z bleščečo živahnostjo upodobi Damjana Černe in v uprizoritev vnaša prepotrebno duhovitost […]. Robert Prebil, ki je eden od posebej sugestivnih članov ansambla tudi zgolj v nemih prezencah, ter malo manj reden obiskovalec, enigmatični nečak Stane v upodobitvi Staneta Tomazina, ki svoj lik oblikuje z neizmerno preciznostjo tako v (na)glasu kot telesu ter s svojo v družinskem okolju nikoli popolnoma sproščeno prisotnostjo prinašata v celoti dramaturgije dobrodošlo drugačno, specifično obliko sobivanja. Ta sestavljena družina se nadaljuje v Damjanino hčer Natašo Nataše Keser, ki je še druga odrska oseba s poudarjeno telesno izraznostjo. […] Matija Vastl kot njen mož Matija prepričljivo ustvari arhetipsko zadržanega očeta, ki je v artikulacijah svojih afekcij boleče nemočen […]. Iz njegovega prvega zakona se družini pridružujeta hči Anja Anje Novak, ki je navdušujoča v svoji vročekrvni eruptivnosti, in sin Klemen v upodobitvi Klemna Kovačiča. Ravno skozi izjemno prisotnost Kovačiča se v največji meri ustvarja vtis usmerjenosti uprizoritve v vprašanje medgeneracijskega razkola, saj je njegova nezmožnost vzdrževanja pritiskov služenja vojaškega roka povezana z majhnostjo, ki jo občuti v odnosu do svojega očeta.

Igralke in igralci Mladinskega so neizmerno nadarjeni, kar so dokazali že v številnih drugih uprizoritvah. Toda v tej so res imeli priložnost, da so predstavili svoje veščine. Struktura uprizoritve – zgodbe vseh likov se zvrstijo druga za drugo – vsakomur med njimi omogoči, da ustvari svoj monolog. V skladu s konvencijami epskega gledališča se igralke in igralci obrnejo na občinstvo in pripovedujejo zgodbe svojih likov v tretji osebi, takoj po tem pa postanejo ti liki in igrajo svoje vloge. Toda takšno distanciranje ne zmanjša naše čustvene vpletenosti v zapletene psihe likov. Na trenutke igralci in igralke oblikujejo 'kolektivno igralsko telo' – stojijo skupaj, kot bi pozirali za fotografijo, pozorno poslušajo zgodbo drugega lika in sledijo njegovemu potovanju. Občasno se kolektivno odzovejo na pripovedi ali vstopijo vanje. […] Čeprav je v uprizoritvi uporabljenih veliko gledaliških orodij, je najpomembnejše, tisto, ki določa čustveni odziv, nostalgija – ki so jo režiser in igralska ekipa izpilili do popolnosti. Nostalgija je tista, ki lahko vzbudi tako solze žalosti kakor veselja, prikliče spomine ali jim da še dodatno razsežnost. Uprizoritev je skorajda esenca nostalgije, ki lovi ravnotežje med razčustvovanostjo in smehom, občinstvo pa vodi skozi skrajne emocije – solze lahko v trenutku nadomesti smeh. Dotakne se tudi nostalgičnih spominov na prvo ljubezen, zlasti v prizoru, v katerem se spoznata Anja in Vito. Spomine na mladostne sanje prebudi v izjemnem koncertnem prizoru, med katerim moški del ansambla odigra priredbo pesmi Piši mi. Uprizoritev stke osebne zgodbe v tako resnično in človeško pripoved, da postane univerzalna. […] Zaradi vzdušja, ki ga ustvari predstava, bi človek najraje ostal v svetu družine iz 1974 in ne bi nikoli več zapustil gledališča.

Skozi tekočo mešanico pripovednega in dramskega se tu vrstijo prizori, ki v žarišče postavijo zdaj eno, zdaj drugo osebo, včasih skozi en sam dogodek, drugič v njenem širšem življenjskem loku, pri čemer pa snov teh 'slik' sama po sebi ni nujno bolj bistvena od njihove čustvene temperature, iz katere se spletajo raznovrstni odnosi, medsebojna povezanost, izhajajoča iz bližine, a tudi izgube in bolečine; te premene pomenljivo (občasno morda že preveč sugestivno) barva tudi glasba Sama Kutina. Tovrstna zasnova, ki spominja na neke vrste razglednico človeških stanj, iz klešč trenutka sevajočih v univerzalno, seveda res oživi šele z učinkovitimi igralskimi prispevki – nastopajoči znajo izrabiti naklonjenost, ki jo svojim junakom izkazuje predstava, in oblikujejo polnokrvne vloge, četudi različnih volumnov ter intonacij. Kar malo nehvaležno je tu izpostaviti Anjo Novak (ki svoj lik karakterno prepoznavno poveže skozi različna življenjska obdobja), Damjano Čeme (in njeno izjemno upodobitev klepetavo pikre 'none') ali stišani, toda izrazno siloviti nastop Nataše Keser, podrobnejše zapise bi si namreč ravno tako zaslužili Vito Weis, Matija Vastl, Blaž Šef, Klemen Kovačič, Robert Prebil, Matej Recer, Lina Akif ter Stane Tomazin. Omeniti velja tudi komični 'dokumentarni' video Carla Zorattija, sicer stalnico (?) serije, ki prispeva še dodatno razsežnost k celoti te občutljive gledališke izkušnje.

Predstave v režiji Tomija Janežiča imajo vse poseben ritem dogajanja, ki je karseda organski, saj pri zasnovi in grajenju tako posameznih delov kot celote ne izpusti, ne zamolči, ne prezre niti najmanjšega čustvenega impulza. […] Zgodovinski zaznamki leta 1974, ki so pretresali svet in domovino, ter različni kulturni in družbeni vzorci, ki so v tistem času zaznamovali življenje v tedanji Jugoslaviji in širše, so oporne točke in sprožilci spominjanja, ki postane osnovno sredstvo za grajenje predstave. Izhodiščno vprašanje je, kaj določene okoliščine pomenijo za določeno osebo. In ta oseba je lahko slehernik, predstavnik tedanje, v nekoliko drugačnih okoliščinah pa tudi današnje družbe. Zgodovinski čas pa opredeljuje tudi scensko in kostumsko opremo. Osebne, družinske, resnične in prirejene zgodbe, ki so jih v procesu nastajanja predložili ustvarjalci, se v teku večurne, epizodično zgrajene predstave pred gledalci povezujejo v odnose, iz katerih vznikajo globoki, skriti temeljni delci identitet, ki zastavljajo vprašanja o resnici, krivdi, samoti in zapuščenosti, o sočutju in družinskih vezeh in podobno. Predstava 1974 je polna kontrastov, tudi ostrih rezov, povezuje jih čustveno tkanje, izraženo z besedami, večkrat pa spoznanja vzniknejo iz molka oziroma premora. Težo posameznika rahljajo medosebni odnosi, naklonjenost, toplina, upanje, pripadnost ter smrt in večnost.