1974

Skozi tekočo mešanico pripovednega in dramskega se tu vrstijo prizori, ki v žarišče postavijo zdaj eno, zdaj drugo osebo, včasih skozi en sam dogodek, drugič v njenem širšem življenjskem loku, pri čemer pa snov teh 'slik' sama po sebi ni nujno bolj bistvena od njihove čustvene temperature, iz katere se spletajo raznovrstni odnosi, medsebojna povezanost, izhajajoča iz bližine, a tudi izgube in bolečine; te premene pomenljivo (občasno morda že preveč sugestivno) barva tudi glasba Sama Kutina. Tovrstna zasnova, ki spominja na neke vrste razglednico človeških stanj, iz klešč trenutka sevajočih v univerzalno, seveda res oživi šele z učinkovitimi igralskimi prispevki – nastopajoči znajo izrabiti naklonjenost, ki jo svojim junakom izkazuje predstava, in oblikujejo polnokrvne vloge, četudi različnih volumnov ter intonacij. Kar malo nehvaležno je tu izpostaviti Anjo Novak (ki svoj lik karakterno prepoznavno poveže skozi različna življenjska obdobja), Damjano Čeme (in njeno izjemno upodobitev klepetavo pikre 'none') ali stišani, toda izrazno siloviti nastop Nataše Keser, podrobnejše zapise bi si namreč ravno tako zaslužili Vito Weis, Matija Vastl, Blaž Šef, Klemen Kovačič, Robert Prebil, Matej Recer, Lina Akif ter Stane Tomazin. Omeniti velja tudi komični 'dokumentarni' video Carla Zorattija, sicer stalnico (?) serije, ki prispeva še dodatno razsežnost k celoti te občutljive gledališke izkušnje.

Predstave v režiji Tomija Janežiča imajo vse poseben ritem dogajanja, ki je karseda organski, saj pri zasnovi in grajenju tako posameznih delov kot celote ne izpusti, ne zamolči, ne prezre niti najmanjšega čustvenega impulza. […] Zgodovinski zaznamki leta 1974, ki so pretresali svet in domovino, ter različni kulturni in družbeni vzorci, ki so v tistem času zaznamovali življenje v tedanji Jugoslaviji in širše, so oporne točke in sprožilci spominjanja, ki postane osnovno sredstvo za grajenje predstave. Izhodiščno vprašanje je, kaj določene okoliščine pomenijo za določeno osebo. In ta oseba je lahko slehernik, predstavnik tedanje, v nekoliko drugačnih okoliščinah pa tudi današnje družbe. Zgodovinski čas pa opredeljuje tudi scensko in kostumsko opremo. Osebne, družinske, resnične in prirejene zgodbe, ki so jih v procesu nastajanja predložili ustvarjalci, se v teku večurne, epizodično zgrajene predstave pred gledalci povezujejo v odnose, iz katerih vznikajo globoki, skriti temeljni delci identitet, ki zastavljajo vprašanja o resnici, krivdi, samoti in zapuščenosti, o sočutju in družinskih vezeh in podobno. Predstava 1974 je polna kontrastov, tudi ostrih rezov, povezuje jih čustveno tkanje, izraženo z besedami, večkrat pa spoznanja vzniknejo iz molka oziroma premora. Težo posameznika rahljajo medosebni odnosi, naklonjenost, toplina, upanje, pripadnost ter smrt in večnost.