1979 in 1980
- Anuša Kodelja
- Carlo Zoratti
- Tomi Janežič
- Scenografija: Branko Hojnik
- Kostumografija: Marina Sremac
- Glasba: Samo Kutin
- Oblikovanje skulpture: Nenad Gajić
- Oblikovanje svetlobe: Tomi Janežič, Branko Hojnik
- Oblikovanje zvoka in izbor glasbe: Tomi Janežič
- Asistenka režije: Iva Olujić
- Asistenka scenografije in kostumografije: Slavica Janošević
- Lektorica: Anja Pišot
- Svetovalka za znakovni jezik: Tina Strel
- Producenta: Marko Bratuš, Petra Hazabent
Trak »ježek« je bil izumljen med drugo svetovno vojno v Švici. Medtem ko so se drugje po Evropi pobijali med seboj, je neki gospod s svojim psom hodil na izlete v gore, nabiral rože in gobe. Ko se je vrnil domov, je opazil, da se je nekaj prijelo na njegova oblačila, pa tudi dlaka njegovega psa je bila polna tega. Bil je osat. Zakaj se je prijel na oblačila?
Predstavljajte si luksuz, da v času, ko Hitler napada Rusijo, v miru sedeš in pogledaš cvet osata pod mikroskopom. Na tem cvetu so bili kaveljčki in človek je pomislil: »Morda lahko naredim umetne kavlje, takšne, kot jih ima osat.« Potreboval je več kot deset let, da je ustvaril »ježka«, kakršnega poznamo danes.
Patentiral ga je in patent je potekel leta 1979. Tako je bilo od leta 1980 »ježka« mogoče videti povsod. Ampak nekdo ga je imel že v petdesetih, ko je bil še skoraj neznan. In baje je temu človeku spremenil življenje.
Predstavi 1979 in 1980, ki se igrata v paru, sta predstavi o spominu, odraščanju in ljudeh iz majhne vasice, ki postane križišče življenjskih usod. Sta del gledališke Dodekalogije 1972–1983 (v okviru projekta Destin(y)ation / Dotik usode), celoletnega gledališkega omnibusa, sestavljenega iz dvanajstih projektov, nastalih v različnih evropskih gledališčih, v režiji Tomija Janežiča. Dodekalogija orisuje mrežo življenjskih usod, ki se raztezajo skozi čas in so jih zaznamovali potovanja in selitve. Predvsem pa je to omnibus o gledališču samem.
Prav v ustvarjanju intimnih gledaliških uprizoritev se zdi režiser Tomi Janežič najmočnejši, saj način igre in bližina igralcev ter ukinjanje četrte odrske stene na gledalca učinkujejo tako, da se v dogajanje dobesedno potopi. Motivi iz zgodb v predstavah 1979 in 1980 se prepletajo s celotnim korpusom gledališke Dodekalogije; protagonisti so zdaj iz ene, zdaj iz druge, tretje generacije izbranih družin, posameznikov, sosedov, prišlekov in drugih znancev. V sinočnjem dogodku je zaradi narave uprizoritvenega prostora najbolj izstopala prav zgradba prepletajočih se pripovedi, ki je obsegala vse vrste realizmov – od hiperrealizma (tudi v uprizoritvenih rešitvah, na primer skulpturi Nenada Gajića), preko magičnega realizma do nadrealizma, pa situacij absurda, groteske, ludizma in drugih postopkov. Našteti postopki, organski način njihovega uprizarjanja ter dramaturgija nenavadnih in presenetljivih, a utemeljenih kombinacij preobratov in dinamika odrskega dogajanja, vsi skupaj kot orkestrirani ustvarjajo vzdušje, v katerem smo gledalci doživljali mnogotera čustva empatije, simpatije, radosti ter občutke tragičnosti in žalosti, čemur botrujejo tudi vsi premori, tišine in pogledi, ki omogočajo, da vse to gledalec tudi ozavesti. Majhna zasedba igralcev, Anuša Kodelja, Stane Tomazin in Carlo Zoratti, ter režiser z nujnimi intervencijami preigravajo epske širine in intimne globine. V prvem delu osredotočene na italijansko družino iz furlanske vasice, ki se ji v drugem delu pripne del slovenske družine, in razpirajo se življenja ljudi na etnično mešanem območju od časa druge svetovne vojne do danes.
Predstavi sta del uradnega programa GO! 2025.
V ceno vstopnice je vključen tudi avtobusni prevoz. Avtobus bo izpred Slovenskega mladinskega gledališča (Vilharjeva 11) odpeljal proti Kruščam v nedeljo, 12. in 19. 10., 9. 11. ter 7. in 14. 12., ob 15.30. Predvideni povratek v Ljubljano je okrog 23.00.