Jata

[Z]godba o odstranitvi jate tujerodnih vran, ki je živela v nizozemskem mestecu zraven Rotterdama, z asketsko uprizoritveno zasnovo ter dokumentarno naravo po eni strani spomni na projekta 6 in Gejm, s katerima jo navsezadnje povezuje tudi motivika migracij, po drugi se prek vprašanja o načinu našega sobivanja z drugimi vrstami živih bitij vpenja v okoljske premisleke, ki zaznamujejo večino novejših režiserjevih produkcij, hkrati pa se izkazuje kot večplastna prispodoba sodobne družbe, skozi katero lahko usoda peščice ptic spregovori tudi (in predvsem) o splošnem stanju človeštva. […] Deseterica nastopajočih (Lina Akif, Primož Bezjak, Damjana Černe, Iztok Drabik Jug, Janja Majzelj, Maruša Oblak, Matej Recer, Blaž Šef, Vito Weis in Lara Wolf) se v razmeroma nevtralnem tonu izmenjuje pri dokumentarističnem podajanju rekonstrukcije pomora vranjega tropa, med drugim s pomočjo fotografij, dopisov, projekcij zemljevidov in izjav vpletenih, tako tistih, ki so bili proti iztrebljenju 'priseljenk', kot tudi onih, ki so ga izvajali, vmes pa se vrivajo osebna razmišljanja, delčki intimnih zgodovin in opažanja z odprave na Nizozemsko, ki je bila del priprav na uprizoritev (dramaturgijo podpisujeta Goran Injac in Gregor Zorc). Ta na videz preprosta pripoved o 'omejevanju' populacije neke živalske vrste se tako nevsiljivo razpira v simptomatski vozel protislovij pregretega kapitalizma, kjer se v ozadju zgoščajo vprašanja o vzrokih sodobnih migracij in posledicah globalnega izkoriščanja, retoriki oblasti in tehnicistični brezčutnosti aparatov sistema; medtem pa se z množenjem slik mrtvih ptic vse bolj krči sam odrski prostor, igralski kolektiv v vsakdanjih oblačilih črnih ali temnih barv (kostumografka je bila Tina Pavlovič) je v naraščajoči stisnjenosti na postopno izginjajoče kose prizorišča (scenografijo je zasnoval režiser) tudi sicer vedno bolj podoben ogroženi jati ter se redči skupaj z njo – dokler se z zadnjo ubito vrano in sklepnim epilogom ne izteče tudi natančna, občutljivo izčiščena predstava.

Vsi, oblečeni v sivo, črno in džins, spominjajo na sivo-črne vrane, prav takšen pa je tudi oder, brez rekvizitov s powerpoint drsnicami v ozadju. Igralke in igralci pripoved začnejo z zgodbo o vranah, nato pa dokumentarno pripoved o dogodkih v Hoek van Hollandu prepletajo z lastno izkušnjo potovanja na Nizozemsko, kar deluje kot potopisno predavanje. Igralci na odru so oni sami, Lara Wolf pripoveduje o tem, da je njena prababica Kolumbijka, Iztok Drabik Jug s sebe snema oblačila in prebira njihov izvor (Bangladeš, Pakistan, Indija, Kitajska), vsi skupaj pa pripovedujejo o skupnem potovanju na Nizozemsko z vlakom in o neizmerni velikosti tamkajšnjih pristanišč, kjer vsak dan raztovarjajo in natovarjajo ogromne količine tovora. Njihova pripoved se od potopisne predstavitve v powerpointu spet osredotoči na iztrebljanje vran v Hoek van Hollandu, nadgradijo jo s citiranjem elektronskih pisem, ki so si jih na temo vran izmenjali Sabina Rietkerk v želji, da bi vrane pustili živeti, in NVWA (organizacija, ki se ukvarja z varnostjo hrane in proizvodov za potrošnike na Nizozemskem), ki je odločila, da je vrane treba iztrebiti.

Predstava Jata se razpenja med artivizmom in dokumentarnostjo. Vsa gledališka sredstva so v funkciji pripovedi, spektakelski moment je zreduciran na minimum. […] Osvetlitev problema jate vran, ki je pravzaprav doživela pogrom in iztrebljenje, je nekakšno tematsko nadaljevanje predstave 6. Oblikovno Divjak prav tako nadaljuje svojo poetiko izpraznjenega prizorišča z zgolj funkcionalnimi znaki in gestami, pripovedni način igre in zgoščeno fabulativnost, vzdušje ustvarjata zvočnost in svetloba, prav tako minimalizirani. Zgoraj opisani problemi, ki jih jata domačih vran odpira, imajo jasno analogijo v trenutni evropski sedanjosti, tako migracij ljudi kot tudi drugih živalskih in rastlinskih vrst, ki jih poimenujemo kot tujerodne, nekatere tudi invazivne. O tem, od kod v Evropo prihajajo izdelki za vsakdanjo rabo, kot so oblačila, tehnični in drugi pripomočki, ki nosijo nalepke Made in China, Japan, Vietnam, Cambodia in druge, pa se ne sprašujemo.