mi, evropski mrliči
- Brane Grubar
- Željko Hrs
- Alja Kapun
- Jožica Klančišar
- Nevenka Pečlin
- Andreja Škof
- Dare Škof
- Dramaturgija in adaptacija: Milan Marković Matthis
- Scenografija in oblikovanje videa: Igor Vasiljev
- Kostumografija: Belinda Radulović
- Glasba: Drago Ivanuša
- Koreografija: Anja Bornšek
- Oblikovanje svetlobe: Matjaž Brišar
- Oblikovanje zvoka: Marijan Sajovic
- Jezikovno svetovanje: Mateja Dermelj
- Oblikovanje maske: Nathalie Horvat
- Mapiranje in programiranje videa: Dušan Ojdanič
- Asistent režije: Noemi Veberič Levovnik
- Asistentki dramaturgije (študijsko): Varja Hrvatin, Nika Švab
- Asistentki scenografije: Noemi Veberič Levovnik, Nika Rupnik
- Vodja predstave: Janez Pavlovčič
V predstavi se prvič srečujeta Simona Semenič, eno najprodornejših imen slovenske (post)dramske pisave, in Sebastijan Horvat, eden najinventivnejših in slovenskih režiserjev t. i. »četrte generacije«. In stopata v dialog z Dušanom Jovanovićem ter njegovimi Žrtvami mode bum-bum, ki so Mladinsko zaznamovale v sedemdesetih. Pa vendar je predstava trdno vpeta v sedanji trenutek. Ukvarja se s smotrnostjo tako imenovanega angažiranega gledališča in z vprašanjem, kakšen smisel ima ta angažma v sistemu, ki ne samo da ne prepoveduje kritike, ampak jo predstavlja kot bistveni del umetniškega tržišča. V trenutkih krize, ko postaja ta niša vse večja in pomembnejša, je vse bolj jasno, da ne odpira možnosti za spremembe, ampak zgolj omogoča podaljševanje statusa quo.
Kakor sugerira že naslov, gre za kompilacijo kritike obstoječega evropskega sistema, v katerega se vzporedno zlivata aktualna pisava in vizionarska prisotnost Srečka Kosovela kot senzibilnega preroka in nevzdržnega stanja, s katerim se ta hip identificira Evropa. Režijsko-dramaturški modul ne dopušča niti nima namena vzpostavljati logičnega narativa, v nizanju scen ni časa za iskanje in povezovanje usklajenih vzrokov in posledic, fragmentarne slike in prizori si sledijo kot impulzivne situacije, nekje v dialogu, poetične in recitatorske, drugje temelječ na gibu, vizualijah in sili neverbalnega.
Horvatu z ekipo uspe uprizoriti totalni ekvivalent zblojene realnosti skozi čas in nemoč današnje Evrope in sveta, revolucij, ki sploh niso le tisto, za kar jih imamo. […] 'Mislim, da je gledališče resno, kritično sodelovanje v realnem. Teater mora biti umetniški demokratični mehanizem, ki ima bolj kot funkcijo sestavljati stvari, raztrgati in ponovno učlovečiti človeka. Tako da preloži odgovornost na njega,' je dejal [Horvat] v intervjuju za Večerovo sobotno prilogo pred kratkim. In ta predstava je utelešenje točno tega creda.
Z uprizoritvijo mi, evropski mrliči je režiser Sebastijan Horvat v tandemu z dramaturgom in avtorjem adaptacije Milanom Markovićem - Matthisom pripeljal vprašanja o (z)možnosti političnega, angažiranega, kritičnega na novo raven. Uprizoritvi uspe izpostaviti, da pri tem ne gre le za navidezno specifične interese prevratniških idej, ampak za temeljno vprašanje (ne)moči in (ne)smisla vsakršnega dejanja in misli v času, ko je Evropa mrtva, svet poln sranja in vere v prihodnost ni več. […] Odgovor na vprašanje o kritičnem gledališču najde v tem, da ga ni oziroma da ga ne more dati; namesto tega vzpostavi predlog – odgovorov nimamo, ampak v tem smo vsi skupaj. Paradoksalno prav ta ukinitev odpora vzpostavi novo izhodišče za možne utopije.
- Desiré Central Station, Subotica, Srbija, 27. 11. 2017
- Teden slovenske drame, Kranj, 28. 3. 2017
- MOT, Skopje, Makedonija, 22. 9. 2016
- Župančičeva nagrada 2017 Željku Hrsu, med drugim tudi za vlogo v predstavi mi, evropski mrliči