Preklet naj bo izdajalec svoje domovine!

Preklet naj bo izdajalec svoje domovine! useka krepko, in to namerno. [...] Te igralke in igralci, ki iščejo smisel, medtem ko se njihovi sosedje v Bosni in Hercegovini spopadajo z nezdravim štetjem prebivalstva, verjamejo v moč gledališča, ki združuje, razsvetljuje in deluje. V naši scrkljani družbi, v kateri so odri zasičeni s 'kulturnimi proizvodi' brez okusa, je to zelo dobra novica. Ta vera v politično gledališče, ki hkrati ne pozabi ugajati, je tisto, kar daje koherenco programu festivala, za katerega je Patrick Penot spletel tesne zveze z deželami, skupinami in institucijami.

Predstava, ki ostro udari in v kateri si čustva sledijo v razbrzdanem nasilju, od izbruhov radosti do nakazanih usmrtitev, ki jim jugoslovanska zastava služi kot mrtvaški prt. Predstava, nastala na podlagi improvizacij, ki vsako partituro prežemajo z ledenim realizmom, obračunava s spodobnostjo in kaže na kompleksnost izbruhov nacionalizma, ki kot kuga onemogočajo individualno in umetniško svobodo.

Slovensko mladinsko gledališče, prava institucija, prostor odpora in ustvarjanja, v preteklosti že povabljeno na festival v Nancyju, ki ga je vodil Jack Lang, in ki še vedno, več kot dvajset let po padcu Berlinskega zidu, Titovi smrti in vojnah v devetdesetih na Hrvaškem in v Bosni, zagovarja in ustvarja raziskovalno gledališče z ostro družbeno kritiko na visoki ravni v slogu predstave Oliverja Frljića Preklet naj bo izdajalec svoje domovine!.

Na festivalih s pestro programsko ponudbo se najboljše predstave pogosto skrivajo kje v kotu. To velja tudi za gledališki bienale Neue Stücke aus Europa (Nove drame iz Evrope). Velike produkcije so že odigrane, obiskovalci pred zadnjim ovinkom počasi izgubljajo sapo, na odru pa se nato pojavijo pravi biseri. Eden izmed njih je tudi slovenska predstava Preklet naj bo izdajalec svoje domovine!. [...] Občinstvu je omogočen vpogled v srce gledališča, ki zrcali prav tisto, kar nam ponuja sámo. Režiser Oliver Frljić in igralski ansambel na odru to prikažeta s čudovito lahkoto.

Če 'je prava vloga igralca, da vzpostavi odnos s kolektivnim nezavednim svojega naroda', kot je rekel Pol Pelletier, potem so režiser Oliver Frljić in člani Slovenskega mladinskega gledališča pravi umetniki, tisti, ki na svoji poti spreminjajo svet. V primerjavi s predstavo Preklet naj bo izdajalec svoje domovine!, ki uporablja hkrati resnico in senzacionalizem v izčiščeni estetiki, zvedeni na preprosto prisotnost igralcev in njihove besede, Castellucci glede provokativnih vprašanj izpade kot dečko iz pevskega zbora. [...] Tu nas gledališče popelje v ozaveščanje, tudi če nismo za to. Predstava je duhovita in čudovita, ne da bi bila prijetna. Kulminira v moči umetniškega dejanja in nas pretrese. [...] Hvala gledališču, da nam je toliko dalo.

Ta politično nekorektna, zlobna, ostra predstava, ki je razmišljanje o posledicah vojne in srboritega nacionalizma, a hkrati tudi razmišljanje in preizpraševanje gledališča, vloge umetnika, odgovornosti posameznika v vojnih in povojnih časih, je gotovo eden od velikih dogodkov šestega FTA.

Oliver Frljić razkrije deviacije ljubezni do domovine, ki lahko vodi le v sovraštvo do drugega. Med modno revijo zastav, ki se sprevrže v oboroženo parado, v napete diskusije o njihovi nacionalni pripadnosti, med moralnimi dilemami, ki jih sprožajo vojne, igralci v občinstvo 'quebeških pičkic' spustijo dobro merjene žalitve o naših odnosih z ameriškimi Indijanci, o izkoriščanju nafte, nekontroliranem frankofonem genocidu, kultu Celine Dion. Predstava, ki je frontalna in provokativna, torej vsako publiko sooči z njenim lastnim obtožbe vrednim političnim vedenjem in tako ustvari kontekst, ki je prikladen za dvom in nas poziva k akciji – ali pa vsaj k določenemu ozaveščanju.

Sistematično spreobračanje nacionalističnega diskurza je prebojno: skupina s pomočjo preprostih preobratov pokaže, kako besede nacionalnega ponosa vodijo naravnost v govorico vojne. Izvedejo silovito dekonstrukcijo patriotskega lirizma in z ognjevito jasnostjo pokažejo, v čem je ljubezen do domovine prepogosto le odsev sovraštva do drugega. Ko se ta mehanika v fenomenalno silovitem monologu obrne proti 'quebeškim pičkicam', je prikaz vojne logike najostrejši. Vendar igralci Oliverja Frljića nikoli ne zdrsnejo v manihejstvo in nas potem povabijo, da si ogledamo konflikte in razprtije, ki se dogajajo znotraj njihove skupine.

Ob takšnih predstavah je umetnost res na svojem mestu, se pravi: zastavlja vprašanja, razpira naše mišljenje, nas izzove, spremeni naš pogled na stvari, nam odstre pogled v temačnost, ki nas obkroža. In to je nekaj zelo dobrega. Oliver Frljić v Beursschouwburgu omenja vojne, ki so razdejale nekdanjo Jugoslavijo. To počne živahno in divje, brez sramu, kot kakšen Jan Fabre. [...] Oliver Frljić je dobrodušen in včasih malo zmeden, vendar nas tudi zdrami, ko eden od igralcev v antologijskem prizoru nagovori in žali belgijsko občinstvo, ko se norčuje iz naših prerekanj o 'flamščini, ki je najgrši jezik na svetu', 'Valoncih, ki so tako leni', in 'o snobovski publiki festivala Kunsten, ki se navdušuje le nad domačima Platelom in Vandekeybusom'. Provokativna kritika, ki nam pokaže, da nevarnost, da se v imenu te groze, ki se ji reče nacionalizem, pokoljemo, ne preži le v Zagrebu ali Beogradu.

Zelo močna predstava, ki nas napoti na naše državljanske vojne in podlosti. Just great! [...] Skupina s komunikativno dobro voljo meša vse uprizoritvene kode in se posluži zakonov interaktivnega gledališča: žaljenje občinstva (stara klasika, ampak v tem primeru izjemno smešna), slačenje in obračunavanje z moškimi, tudi na tem mestu z grotesknim poskušanjem zapeljevanja občinstva. Z izjemnim zadnjim delom, ki kaže nezdrave odnose in ambicije znotraj igralske skupine. Kot še ena državljanska vojna, lastna vsaki človeški skupini, ki je ujeta v svojo intimno željo, da bi prevladala nad drugim: državljanska vojna, ki se konča z ostrim rezom, brez mrtvih in objokovanja.

Oliver Frljić, zvest svojemu slovesu balkanskega enfanta terrible, vrsti provokacije drugo za drugo, da bi pokazal vzvode nacionalizma, ki je razdejal nekdanjo Jugoslavijo. [...] Ampak ne gre samo za provokacijo, čeprav smo se ob njej nasmihali. Frljić nadgradi svoj diskurz z avtobiografskim izpraševanjem in zapletenimi moralnimi problemi. Predstava nam hkrati vzame besedo in seže v globino. Nasilje je skoraj klovnovsko, hkrati pa zahrbtno. Nacionalizem je izmuzljiv in ga je nemogoče zvesti na neko tako imenovano lokalno klanje.

Predstava Preklet naj bo izdajalec svoje domovine! se bojuje predvsem proti vsem oblikam agresivnega patriotizma, ki neopazno prerašča v nacionalizem. V kratkih etudah so med predstavo prikazali cel nabor sredstev, ki jih uporabljajo t. i. branitelji domovine [...]. Vse to, odigrano z neverjetno energijo in nekakšnim nepredvidljivim in neusmerjenim sovraštvom, daje vtis psevdopatriotičnega diskurza in navduši gledalca. Preplet ljudskih in popularnih pesmi iz osemdesetih let doseže učinek slepe zaverovanosti v lastno tradicijo brez kakršnekoli potrditve. [...] Kot priče tega [zadnjega] prizora na meji življenja in gledališča jasno vidimo, kako nevaren mehanizem je navijanje vzmeti sovraštva.

V eni izmed najbolj zanimivih predstav festivala Dialog smo videli zares transgresivno gledališče. Umetniška provokacija je služila pomembnemu cilju – preučevanju ideje nacionalizma. […] Uprizoritev ne pomeni le pomembnega glasu v diskusiji o nacionalizmu (ki je zagotovo še pomembnejša na Balkanu, kjer je ne dolgo tega v etničnih čiščenjih umrlo na deset tisoče ljudi), temveč je presegla določene meje umetnosti. [...] Toliko strupa in sovraštva v na videz ganljivem, ritmičnem, glasbeno gledano preprosto lepem delu – to je prava transgresija. Smešenje nacionalizma s pomočjo odkrite parodije se zdi veliko lažje kot takšno stopnjevanje, ki vznemiri, gane, in če spravlja v smeh, se smejemo s težkim srcem. Elementi groteske v predstavi so bili res na visoki ravni. Umetniški učinek te vrste je redek in zahteva resnično nenavaden pogum.

Predstava Preklet naj bo izdajalec svoje domovine! je črn politični kabaret [...].

Predvsem je to zares predstava o Odgovornosti, osebni in kolektivni, in zadeva vse, ki živimo v teh krajih. Če kdo trdi drugače, potlej laže ali pa je – premlad (za nerazumevanje tu ni prostora).

Videli smo pravo, angažirano, pomembno, nesramno, politično, postdramsko, postmoderno gledališče, ki se ukvarja z nami in s časom, v katerem živimo. To je živo gledališče, ki nas zadeva, in to je živa materija modernega umetniškega dejanja, ki se veže na izražanje, legitimno rabljeno v performansih, ko se umetniki performerji po svoji zamisli in ob lastnem tveganju razgalijo do samoobtoževanja in samopoškodovanja, tako da izzovejo različne mejne odzive gledalcev [...].

V središču te močne in genialne predstave, v kateri s cinizmom govorijo tudi o jugoslovanskem političnem gledališču in njegovih junakih, ni zgodovinski dogodek jugoslovanske vojne, marveč prisotnost političnega problema danes: pripravljenost na zločine obstaja, pritisniti je treba le na pravi gumb. Desnica v Sloveniji že leto dni pripravlja psihološko stanje, spričo katerega si bodo frustrirani vzeli pravico, da sodijo vsem drugačnim, vsem znanim priviligirancem in tistim, ki jih kdorkoli razglasi za "perverzne". "Perverzen" je izraz, ki ga uporabljamo tako v primeru napada na predsednika države kot v primeru napada na lezbični par v soseski. Nihče ni varen pred ničimer. V zgodovinskih primerih, ki jih poznamo, je obtožba za perverznost vedno služila kot uvod v čistko sovražnikov, nato pa kot varen paravan za svobodno izvajanje perverznosti oblasti. Ali bi radi res šli spet po isti poti navzdol? Zato marš v gledališče, spet politično ter spet vznemirljivo in izobražujoče, spet tako, ko na koncu predstave srečujete zavezniške od solza in smeha očiščene poglede.