Sveta Ivana Klavniška

To besedilo zaradi snovi (posodobljena različica doživetij device Orleanske na peklenskem dnu ameriškega kapitalizma, v čikaških klavnicah, kjer se odvijajo spopadi med lastniki ter med njimi in delavci, srečo in nesrečo pa določa Borza – nazadnje vedno v škodo »tistih spodaj«), predvsem pa razvojnega loka v duhu politične basni pogosto po krivem zamenjujejo z Brechtovimi učnimi komadi, kot so Badenski učni komad o soglasju, Ukrep ali Izjema in pravilo, namenjenimi zgolj urjenju revolucionarnih vajencev. V resnici pa imamo opraviti z zapleteno in navdihnjeno dramo, s čisto pravo tragično zgodbo – ne le zato, ker se predvidljivo konča s smrtjo »junakinje«, temveč predvsem zato, ker se v nasprotju z zgodovinskim izvirnikom ta Ivana zave, da ji je spodletelo, in spozna jalovost »dobrote«, ki ne preide v dejanje, čeprav jo k temu navsezadnje sili tudi vest. […] Duo ErosAntEros se že nekaj časa posveča angažiranemu gledališču, ki se sprašuje o vlogi umetnika v družbi, ne da bi ob tem zanemaril formalne raziskave in izrazne inovacije. Davide Sacco in Agata Tomšič, ki Ivano tudi igra, v tej zahtevni štirijezični večmedijski uprizoritvi (z obilico videa v živo in na posnetkih) stavita na aktualnost Brechtovega dela in se tako kot v svojih prejšnjih delih (od Alarmov! do Meja, od Libije do Gaje) še naprej ukvarjata z velikimi krizami sodobnega globaliziranega sveta, v katerem je klasični kapitalizem privzel manj očitni, zato pa nič manj zahrbtni in neusmiljeni obraz neoliberalizma.

Nova dramaturška interpretacija Svete Ivane Klavniške, kot jo je zastavil duo ErosAntEros, je prizorišče velike gospodarske krize in krize trga dela iz leta 1929 prestavila v sedanjost. Čeprav je od Brechtove Svete Ivane minilo 90 let in je kapitalistično-neoliberalni trg dela in financ do današnje, postfordistične dobe doživel velikansko preobrazbo, imata ti zgodovinski obdobji marsikaj skupnega. [...] Predstava je živahna, poudarjeno večmedijska, v prizorih vidimo celo neposredno projicirane posnetke pametnega telefona v rokah Slifta (Blaža Šefa), s katerim ta spremlja Maulerjeve premike na odru. Številne breaking news o najnovejših dogodkih v gospodarstvu posnemajo psihedelični slog ameriških medijev; prevladujoči barvi, ki ne puščata prostora za drugačna občutja, sta rdeča in črna – strast in smrt, a nasprotij bi bilo lahko še ničkoliko –, srednjih poti ni, mogoče je le zmagati ali izgubiti, predvsem navadne ljudi pa zadeva boj proti krivicam, nazadovanju demokracije in pravic, uničevanju naravnega okolja na planetu. V 110-minutni predstavi sta nosilni vlogi, Mauler in Ivana Dark, pomembni, natančno izdelani in prepričljivi. Igra v različnih jezikih je navdušujoča: poleg tega, da razpira širši pogled na svetovno družbo, nas opominja, da je na Zemlji sicer veliko različnih ljudstev, vendar jih – medtem ko skuša politika zaradi finančne koristi svetovno prebivalstvo razdvajati z nacionalističnimi in rasističnimi strategijami – glavna življenjska vprašanja, boj za preživetje, vedno laže združujejo. Glasbena skupina Laibach bo morala svojo eksperimentalno glasbo morda odigrati še z več decibeli, da bo prebudila speče ali, še slabše, brezbrižne.

Zdi se, da smo že pozabili, kaj in kje smo, saj smo nezavedno pogreznjeni v »meglo« razuma, ki že leta spodkopava in osvaja naš um in srca; zavajajočo meglo, za katero se bojimo, da je kot mimetični učinek vdrla celo na odre številnih – dandanes morda žal bolj italijanskih kot evropskih – gledališč. Zato se zdi, da smo pozabili, da še vedno živimo v sistemu (ali da smo vanj vpeti še bolj kot nekdaj), katerega motor sta družbena neenakost in vedno manjša peščica, ki izkorišča vedno večje množice, kar je »strukturno« neravnovesje, na kakršno je opozoril že Karl Marx in ki proizvaja in ohranja ekonomski »kapital« kot edino mogočo obliko bogastva. […] Umetnika iz tandema ErosAntEros, sijajna Agata Tomšič in Davide Sacco, ki ju je odlično podprla slovenska glasbena skupina Laibach, sta dobro opomnila na vse – in ob tem na bolečino, ki je tako zelo človeška –, kar škoduje življenjem moških in žensk, včasih celo nekaterih tam zgoraj, saj je tudi njim odvzeta človeškost in so od nje odtujeni. [...] Prvi bistveni element te preobrazbe, popolnoma zveste Sveti Ivani Klavniški, je večjezičnost, saj je uprizoritev zasnovana v štirih različnih jezikih (italijanščini, nemščini, slovenščini in angleščini) in nas tako opominja, da danes živimo v »globalnem« svetu, a tudi v številnih »malih domovinah«, ki se zapirajo same vase. Drugi je uporaba glasbe; naj spomnimo, da jo v predstavi, ki ne temelji na eni Brechtovih glasbenih dram, v živo odigra skupina Laibach. Ta snov, s katero se ukvarja besedilo, izpiše z zvočnostjo, in to ne le zelo sodobno, temveč zlasti težko in prodorno, kar ustvarja nenavadno odtujeno brechtovsko vzdušje (da bi razumeli, se odmaknite od eposa). [...] Nazadnje pa je estetsko zelo zanimiv likovni prenos epske scenografije, izveden s ponavljajočimi se videoprojekcijami posnetkov, nekaterih ne prav lahko prebavljivih, iz sodobnih »klavnic«, s katerimi so poudarili fizično in s tem konkretno materialno naravo izpostavljenih nasprotij. [...] Kompleksna, zelo razplastena predstava s številnimi miki in tudi neštetimi implikacijami, ki jih duo ErosAntEros dobro (in pogumno, kakor je danes treba) obvlada, je scensko, glasbeno in igralsko zelo dobra, čeprav bi bilo treba zlepiti še kak narativni okrušek. Scenografija in tragično militaristični kostumi so ubrani, hkrati pa sami po sebi lepi. Predstava, ki nas na trenutke pozitivno »zbega«, je požela bučen aplavz številnega občinstva.

Danilo Nigrelli je izjemen, ko z ironijo prikaže lik domnevnega filantropa Maulerja, kralja mesa, ki bi se rad izognil velikanskim izgubam in povečal bogastvo, tako da uničuje svoje delničarje, tekmece, proizvajalce mesa in živinorejce, varčevalce in seveda delavce. Vsi so potrošna roba, vsi lahko zaradi koristi peščice ali celo enega samega končajo v mesoreznici. Učinkovite so videoprojekcije nekaterih likov, ki se z Maulerjem pogovarjajo kot na videokonferencah, kar igralcu omogoča, da se, medtem ko opravlja posle in ruši svetovno gospodarstvo, da bi uresničil svoje cilje, udobno namaka v kopalni kadi. Zadetek v črno je tudi organizacija odrskega prostora z Laibachi, ki stojijo na privzdignjeni platformi v ozadju odra, oblečeni v svoje razosebljajoče uniforme, ki v tem kontekstu delujejo kot uniforme Black Hatsov, verske organizacije, ki ji pripada tudi misijonarka Ivana Dark (Agata Tomšič). Pred tem delom odra razpeti prosojni til omogoča projiciranje zanimivo sugestivnih podob tudi med glasbenimi deli. Luč, ki jo je oblikoval Vincenzo Bonaffini, je izredna, kostumi Arianne Fantin, ki jih je izdelala Eleonora Terzi, pa so popolnoma prilagojeni vlogam, funkcijam in pomenu Brechtovega besedila. Vznemirljivo je videti uprizoritev Svete Ivane Klavniške in slišati besede Bertolta Brechta, čeprav malenkost posodobljene, sploh v času, ko potrebujemo njegovo družbeno analizo, ko se počutimo zelo blizu trenutkom, v katerih je pisal, saj tudi sami slišimo bobnenje bližajočih se bobnov in se sprašujemo, kdaj bodo prišli po nas in se bodo vojne, ki že potekajo, tako razširile, da nas bodo posrkale vase. Sveta Ivana nam kaže izkoriščanje človeka po človeku, nizkotnosti, do katerih moške in ženske lahko pripravijo beda, lakota, obup in brezposelnost. [...] Pri glasbi skupine Laibach sta name naredila vtis izjemna vokala, tako neverjetno globoki Milana Frasa kot visoki in mili Mine Špiler; predstavljam si, da lahko Laibachovi izvirni komadi dobro zagrabijo tako mlado občinstvo kakor njihove privržence iz osemdesetih let prejšnjega stoletja. Učinkovita je interakcija med glasbo, lučmi in projekcijami ter hkratno mirovanje glasbenikov/likov, zaradi česar glasbeni prizori iz toka dogajanja izstopijo kot trenutki refleksije, premisleka o že prikazanem. Učinkovita uprizoritev, ki bo zagotovo žela uspehe na evropskih odrih.