Sveta Ivana Klavniška

Predstava, ki gate trga. Totalno jih raztrga. Brecht je to delo napisal že med davnima letoma 1929 in 1931. In od velike gospodarske krize leta 1929 do danes se ni čisto nič spremenilo. Nasprotno. Danes je še slabše! Takoj sem pomislil, da se Brecht smeji v grobu. Morda ker še vedno nismo pozabili na to njegovo stvaritev? Morda ker se na napakah nismo nič naučili? Ne vem! Toda kapitalizem nas ubija. Tudi nas Slovence! Delavski razred se izsesava do onemoglosti. Kapitalisti pač znajo igrati igrice za debeljenje svojih računov. Znajo zjebati rajo, da črkuje. Ne morem pozabiti citata iz predstave 'Komunisti so imeli prav. Ne bi smeli zapustiti tovarn.' Za drobtine smo jih zapustili kot mesarji v Ivani Klavniški. Za drobtine so delodajalci peljali scat ubogo delavsko rajo. Ko so nas igralci pozivali na ves glas, da naj se upremo, sem imel občutek, da bomo kar vstali, šli na oder in potem na cesto. Da bomo naredili revolucijo in sčistili kapitalizem iz naših logov. Laibach so s svojo udarnostjo še potencirali revolucionarnost v nas. Vsaj v meni. Toda vsi smo ostali lepo sedeči na svojih stolih v topli dvorani. [...] Predstava Sveta Ivana Klavniška je bila višek. Tako prekleto dobro izvedena. Tako hudičevo dobro interpretirana in sestavljena. Sami superlativi za izvedbo. Problem je le v tem, da je sigurno niso gledali tisti, ki jim je bila najbolj namenjena. Tisti zgoraj in tisti spodaj. Brecht, hvala, da si nas, nas še in nas še boš opozarjal.

Spektaklu prispeva tudi večjezičnost z italijanščino, slovenščino, nemščino in angleščino. Spretnost večjezičnega nastopanja odlikuje Ivano Dark – Agato Tomšič, izstopa pa tudi član ansambla Slovenskega mladinskega gledališča Blaž Šef, ki se izraža v različnih jezikih, svojo igro pripelje s kretnjami in mimiko do mej absurda in pri tem uporablja pametni telefon, s katerim snema dogajanje, ki se istočasno projicira na platnu. Igralska zasedba računa na preverjene igralce 'Mladinca', kot so Katarina Stegnar, Matija Vastl, Klemen Kovačič in Ivan Peternelj, ki nastopajo v koralni, skoraj zborovski zasedbi. Maulerja pooseblja italijanski igralec Danilo Nigrelli. Na odru nastaja skratka zanimiv dialog med italijansko in slovensko igro. [...] Družbena kritika in aktualnost nemškega dramatika tiči namreč ravno v dvoumnem odnosu same Ivane Klavniške do dogajanja, saj ne izpade kot popolna junakinja in niti ne kot popolna žrtev. Na odru se skratka zvrsti cela kopica estetsko dovršenih prizorov, nabitih s simboli: med mučeništvom in posvetitvijo nosi Ivana belo zastavo s črnim križem Laibachov oz. Irwinov. Vsi elementi ob glasbi s fascinantnima vokaloma Milana Frasa in Mine Špiler ponujajo občinstvu doživetje, pri čemer se igra in utemeljevanje Brechta nekoliko izgubita. 

Komad je bil namreč napisan leta 1930, torej sočasno s popisovanim objektom, gospodarsko krizo, finančnimi špekulacijami, lažnimi preroki, krizo delavskega organiziranja. Je tako rekoč aktualnopolitičen. A dogodkov ne reproducira mimetično; številne navidez naključne razsežnosti in dejavniki so povezani v konsistentno makrosliko ter osmišljeni z marksističnim političnim uvidom. In to v avantgardnem procesu brechtovskega teatra. [...] Tako si drznemo trditi, da splošna kozmopolitskost predstave, večjezičnost, mednarodni izvajalci, predposneti zoom klici v dialogu z živim dogajanjem na odru, sam Laibach s svojo izjemno zvočno sliko in tako dalje; da vse to ne izhaja iz notranje zasnove predstave, temveč iz projektne nujnosti. Da je projektna nujnost pravzaprav notranja zasnova predstave. In prav ti elementi, na prvi pogled povsem zunanji konkretnemu umetniškemu delu, ki jih na čisto tehnični, projektno kontingentni ravni razbiramo iz predstave, so morda tisto, zaradi česar je naša Sveta Ivana Klavniška tako sodobna. Ker tako ali drugače zgledno demonstrira gabarite projektnega dela. To bi bilo nemara brechtovsko nezavedno, ki bolj kot uprizarjanje Brechtovega teksta vznika iz predstave. Čisto na koncu pa bi se obregnil še ob eno malenkost oziroma morda celo mali škandal. Namreč: Milan Fras je zaspal. No, seveda ne dobesedno, a njegovo maestralno avantgardno kamnitost na odru je ob izvajanju vmesnih pesmi proti koncu skrunilo nekakšno lahno pozibavanje, da ne rečemo džuskanje. Poleg tega se je zdelo, kot da se ob aplavzu lahno smehlja. Kar ni prav nič brechtovsko, nič avantgardno in nič laibachovsko. Je vse prečloveško. Človek bi pomislil, da gre na odru za dejansko osebo s svojim tihim zadovoljstvom, profanimi apetiti ter upi in strahovi … za katero sta uspešno izvedeni premiera in ponovitev.

Uprizarjanje dram, iger, komadov Bertolta Brechta je vselej izziv, ki zahteva temeljito kontekstualiziranje vsebin. Tako tudi Sveta Ivana Klavniška, ki v slovenskem gledališču do zdaj ni bila uprizorjena, glede na ustroj sveta pa je bila potreba po njeni uprizoritvi v zadnjem obdobju že prisotna. V uprizoritvi italijansko-slovenskega kolektiva ErosAntEros, ki ga vodita Agata Tomšič in Davide Sacco, gre za natančno odrsko branje Brechta, katerega spektakelsko stopnjevanje omogočajo glasba zasedbe Laibach, ki je uglasbila Brechtove songe, prisotne v vsem njegovemu opusu, ter raznoliki vizualni formati na projekcijah. Joan Dark, naslovni lik, ki ga igra Agata Tomšič, je članica glasbene skupine Črni slamniki. Ti v imenu boga pomagajo obubožanim delavcem s pesmijo in z juho. V času zloma borze je Ivana tudi posrednica med delavci in kapitalistom in je zaradi svojih aktivnosti pozneje izključena, saj se skupina preživlja z donacijami kapitalistov. Scenska glasba in nastop, raznolike vizualije, premišljena kombinacija posnetkov in dogajanja v realnem času ter scenska poenotenost v črno-belo-rdeči kolorit brez odvečnih elementov dopuščajo spektakelski izraz besedilu, ki ga [...] poleg protagonistke in italijanskega igralca Danila Nigrellija v realnem času uprizarjajo še Klemen Kovačič, Ivan Peternelj, Katarina Stegnar, Blaž Šef in Matija Vastl ter igralci na posnetkih. Estetski kod predstave tako združuje različne govorjene in igralske jezike.

To besedilo zaradi snovi (posodobljena različica doživetij device Orleanske na peklenskem dnu ameriškega kapitalizma, v čikaških klavnicah, kjer se odvijajo spopadi med lastniki ter med njimi in delavci, srečo in nesrečo pa določa Borza – nazadnje vedno v škodo »tistih spodaj«), predvsem pa razvojnega loka v duhu politične basni pogosto po krivem zamenjujejo z Brechtovimi učnimi komadi, kot so Badenski učni komad o soglasju, Ukrep ali Izjema in pravilo, namenjenimi zgolj urjenju revolucionarnih vajencev. V resnici pa imamo opraviti z zapleteno in navdihnjeno dramo, s čisto pravo tragično zgodbo – ne le zato, ker se predvidljivo konča s smrtjo »junakinje«, temveč predvsem zato, ker se v nasprotju z zgodovinskim izvirnikom ta Ivana zave, da ji je spodletelo, in spozna jalovost »dobrote«, ki ne preide v dejanje, čeprav jo k temu navsezadnje sili tudi vest. […] Duo ErosAntEros se že nekaj časa posveča angažiranemu gledališču, ki se sprašuje o vlogi umetnika v družbi, ne da bi ob tem zanemaril formalne raziskave in izrazne inovacije. Davide Sacco in Agata Tomšič, ki Ivano tudi igra, v tej zahtevni štirijezični večmedijski uprizoritvi (z obilico videa v živo in na posnetkih) stavita na aktualnost Brechtovega dela in se tako kot v svojih prejšnjih delih (od Alarmov! do Meja, od Libije do Gaje) še naprej ukvarjata z velikimi krizami sodobnega globaliziranega sveta, v katerem je klasični kapitalizem privzel manj očitni, zato pa nič manj zahrbtni in neusmiljeni obraz neoliberalizma.

Nova dramaturška interpretacija Svete Ivane Klavniške, kot jo je zastavil duo ErosAntEros, je prizorišče velike gospodarske krize in krize trga dela iz leta 1929 prestavila v sedanjost. Čeprav je od Brechtove Svete Ivane minilo 90 let in je kapitalistično-neoliberalni trg dela in financ do današnje, postfordistične dobe doživel velikansko preobrazbo, imata ti zgodovinski obdobji marsikaj skupnega. [...] Predstava je živahna, poudarjeno večmedijska, v prizorih vidimo celo neposredno projicirane posnetke pametnega telefona v rokah Slifta (Blaža Šefa), s katerim ta spremlja Maulerjeve premike na odru. Številne breaking news o najnovejših dogodkih v gospodarstvu posnemajo psihedelični slog ameriških medijev; prevladujoči barvi, ki ne puščata prostora za drugačna občutja, sta rdeča in črna – strast in smrt, a nasprotij bi bilo lahko še ničkoliko –, srednjih poti ni, mogoče je le zmagati ali izgubiti, predvsem navadne ljudi pa zadeva boj proti krivicam, nazadovanju demokracije in pravic, uničevanju naravnega okolja na planetu. V 110-minutni predstavi sta nosilni vlogi, Mauler in Ivana Dark, pomembni, natančno izdelani in prepričljivi. Igra v različnih jezikih je navdušujoča: poleg tega, da razpira širši pogled na svetovno družbo, nas opominja, da je na Zemlji sicer veliko različnih ljudstev, vendar jih – medtem ko skuša politika zaradi finančne koristi svetovno prebivalstvo razdvajati z nacionalističnimi in rasističnimi strategijami – glavna življenjska vprašanja, boj za preživetje, vedno laže združujejo. Glasbena skupina Laibach bo morala svojo eksperimentalno glasbo morda odigrati še z več decibeli, da bo prebudila speče ali, še slabše, brezbrižne.

Zdi se, da smo že pozabili, kaj in kje smo, saj smo nezavedno pogreznjeni v »meglo« razuma, ki že leta spodkopava in osvaja naš um in srca; zavajajočo meglo, za katero se bojimo, da je kot mimetični učinek vdrla celo na odre številnih – dandanes morda žal bolj italijanskih kot evropskih – gledališč. Zato se zdi, da smo pozabili, da še vedno živimo v sistemu (ali da smo vanj vpeti še bolj kot nekdaj), katerega motor sta družbena neenakost in vedno manjša peščica, ki izkorišča vedno večje množice, kar je »strukturno« neravnovesje, na kakršno je opozoril že Karl Marx in ki proizvaja in ohranja ekonomski »kapital« kot edino mogočo obliko bogastva. […] Umetnika iz tandema ErosAntEros, sijajna Agata Tomšič in Davide Sacco, ki ju je odlično podprla slovenska glasbena skupina Laibach, sta dobro opomnila na vse – in ob tem na bolečino, ki je tako zelo človeška –, kar škoduje življenjem moških in žensk, včasih celo nekaterih tam zgoraj, saj je tudi njim odvzeta človeškost in so od nje odtujeni. [...] Prvi bistveni element te preobrazbe, popolnoma zveste Sveti Ivani Klavniški, je večjezičnost, saj je uprizoritev zasnovana v štirih različnih jezikih (italijanščini, nemščini, slovenščini in angleščini) in nas tako opominja, da danes živimo v »globalnem« svetu, a tudi v številnih »malih domovinah«, ki se zapirajo same vase. Drugi je uporaba glasbe; naj spomnimo, da jo v predstavi, ki ne temelji na eni Brechtovih glasbenih dram, v živo odigra skupina Laibach. Ta snov, s katero se ukvarja besedilo, izpiše z zvočnostjo, in to ne le zelo sodobno, temveč zlasti težko in prodorno, kar ustvarja nenavadno odtujeno brechtovsko vzdušje (da bi razumeli, se odmaknite od eposa). [...] Nazadnje pa je estetsko zelo zanimiv likovni prenos epske scenografije, izveden s ponavljajočimi se videoprojekcijami posnetkov, nekaterih ne prav lahko prebavljivih, iz sodobnih »klavnic«, s katerimi so poudarili fizično in s tem konkretno materialno naravo izpostavljenih nasprotij. [...] Kompleksna, zelo razplastena predstava s številnimi miki in tudi neštetimi implikacijami, ki jih duo ErosAntEros dobro (in pogumno, kakor je danes treba) obvlada, je scensko, glasbeno in igralsko zelo dobra, čeprav bi bilo treba zlepiti še kak narativni okrušek. Scenografija in tragično militaristični kostumi so ubrani, hkrati pa sami po sebi lepi. Predstava, ki nas na trenutke pozitivno »zbega«, je požela bučen aplavz številnega občinstva.

Danilo Nigrelli je izjemen, ko z ironijo prikaže lik domnevnega filantropa Maulerja, kralja mesa, ki bi se rad izognil velikanskim izgubam in povečal bogastvo, tako da uničuje svoje delničarje, tekmece, proizvajalce mesa in živinorejce, varčevalce in seveda delavce. Vsi so potrošna roba, vsi lahko zaradi koristi peščice ali celo enega samega končajo v mesoreznici. Učinkovite so videoprojekcije nekaterih likov, ki se z Maulerjem pogovarjajo kot na videokonferencah, kar igralcu omogoča, da se, medtem ko opravlja posle in ruši svetovno gospodarstvo, da bi uresničil svoje cilje, udobno namaka v kopalni kadi. Zadetek v črno je tudi organizacija odrskega prostora z Laibachi, ki stojijo na privzdignjeni platformi v ozadju odra, oblečeni v svoje razosebljajoče uniforme, ki v tem kontekstu delujejo kot uniforme Black Hatsov, verske organizacije, ki ji pripada tudi misijonarka Ivana Dark (Agata Tomšič). Pred tem delom odra razpeti prosojni til omogoča projiciranje zanimivo sugestivnih podob tudi med glasbenimi deli. Luč, ki jo je oblikoval Vincenzo Bonaffini, je izredna, kostumi Arianne Fantin, ki jih je izdelala Eleonora Terzi, pa so popolnoma prilagojeni vlogam, funkcijam in pomenu Brechtovega besedila. Vznemirljivo je videti uprizoritev Svete Ivane Klavniške in slišati besede Bertolta Brechta, čeprav malenkost posodobljene, sploh v času, ko potrebujemo njegovo družbeno analizo, ko se počutimo zelo blizu trenutkom, v katerih je pisal, saj tudi sami slišimo bobnenje bližajočih se bobnov in se sprašujemo, kdaj bodo prišli po nas in se bodo vojne, ki že potekajo, tako razširile, da nas bodo posrkale vase. Sveta Ivana nam kaže izkoriščanje človeka po človeku, nizkotnosti, do katerih moške in ženske lahko pripravijo beda, lakota, obup in brezposelnost. [...] Pri glasbi skupine Laibach sta name naredila vtis izjemna vokala, tako neverjetno globoki Milana Frasa kot visoki in mili Mine Špiler; predstavljam si, da lahko Laibachovi izvirni komadi dobro zagrabijo tako mlado občinstvo kakor njihove privržence iz osemdesetih let prejšnjega stoletja. Učinkovita je interakcija med glasbo, lučmi in projekcijami ter hkratno mirovanje glasbenikov/likov, zaradi česar glasbeni prizori iz toka dogajanja izstopijo kot trenutki refleksije, premisleka o že prikazanem. Učinkovita uprizoritev, ki bo zagotovo žela uspehe na evropskih odrih.