Ljubimki

V nekaterih delih predstave so ženske (s poudarkom na Pauli in Brigitte) objektivizirane, zanemarjene, ignorirane, nadlegovane, pretepene in posiljene – to nam prikažejo brez vsakršnega sočutja ali pretiranega patosa –, kar ustvarja določeno distanco do dela Elfriede Jelinek. O tem se ne govori s prijatelji ali družino, in tudi če se govori, se žrtvi ne ponudi nikakršnega sočutja. Uprizoritev je ostala zvesta izvirnemu besedilu v tem pogledu in v načinu prikazovanja posledic nasilja – ni sočutja, ni pomilovanja, ni obtoževanja. Pripovedovalci teh delov posebej ne komentirajo – vse drugo postane v tem trenutku odveč. Ti trenutki so najmočnejši v predstavi, saj kažejo na resnico prejšnjega stoletja, ki velja še danes. Žrtve se obnašajo, kot da jih nasilje ne prizadene, kot da so v redu in živijo dovolj dobro življenje, morda ne takšno, kot so si ga želele, a vsaj preživijo. Razmeroma naturalistična igra celotnega ansambla je izjemna (zlasti glede na intenzivnost prikazane zlorabe). V teh intenzivnih prizorih je čutiti distanco in v njih ni nobene pretirane igre. Liki niso zares razviti, vendar neverjetno dobro poustvarjajo resnično življenje, pri čemer jim pomaga tudi atmosferična zvočna zasnova.

Prenos te distance, ki ni napisan že v besedilu samem, se v režiji Nine Ramšak Marković kaže v načinu igre oziroma pripovednem formatu. Vsi nastopajoči imajo poleg lastnih glavnih ali stranskih vlog še pripovedovalsko vlogo, ki kot vezno tkivo sledi romaneskni pripovedi. Igralke in igralci pripovedovanje prekinjajo s prizori, vendar je kaj hitro jasno, kdaj pripoved sledi napisanim besedam Jelinek in kdaj gre za dramatizacijo oziroma adaptacijo (Milan Ramšak Marković). Čeprav dramski liki ostajajo karikature, dramski prizori delujejo mimetično realistično, takšna pa je tudi scenografija (Igor Vasiljev). Proti koncu predstave dramski realistični prizori začenjajo prevladovati, zato se pripovedna distanca vse bolj zabrisuje. Najbolj prepričljivo in zavestno jo še vedno ohranja Boris Kos, prav tako se Lara Vouk uspešno giblje med vživljanjem in zunanjim pogledom. Nasprotno pa se Anja Novak ekscesivno potopi v vlogo žrtve in se tako skorajda zlije s Paulino vlogo.

S pripovedovanjem – v katerem so igralke in igralci več kot prepričljivi – uprizoritev na oder uspešno prenese tudi značilni cinizem in surovo objektivnost, s katero življenji protagonistk opisuje Jelinek. Te značilnosti v svoje geste prenesejo prav vsi igralci, ko med opisovanjem zrejo gledalki naravnost v oči in s humornimi pripombami surovo utelešajo objektiven in brezoseben naratorski glas romana. [...] Predvsem velja izpostaviti Anjo Novak v vlogi Paule. [...] Uprizoritev romanu vsebinsko in stilsko dosledno sledi. Tako tudi v predstavi ne moremo razbrati zmagovalke in poraženke. Postavitev na odru pa še dodatno poudari, da gledalke življenji protagonistk opazujemo z določeno mero privilegija – poistovetenje je v gledališču preprečeno še bolj učinkovito kot v romanu, saj je naša vloga inherentno voajerska.

Predstavo Ljubimki po istoimenskem romanu avstrijske nobelovke Elfriede Jelinek odpira razkrita scena, na kateri je prisoten tudi del igralske ekipe. Scena nam z rabljenim rustikalnim pohištvom, nabranim z vseh vetrov, tapeto kozolca in gora, pod katero leži kup slame, naborom raznolikih linolejev, ki prekrivajo tla, in tipičnimi kičastimi drobnarijami, kot so naivne, slabo izdelane slike in vaze s šopki posušenega cvetja, signalizira ton predstave, obenem nas tudi okvirno časovno-prostorsko umesti. Ta umestitev je pomembna za kontekst celotne postavitve; nakaže nam, da se predstava ne bo odvijala v urbanem okolju, pa tudi, da se bo dogajala v preteklosti. […] Postavitev, ki je trdno umeščena več desetletij v preteklost, [vzpostavlja] most s sedanjostjo oziroma raziskovanje družbenih vzorcev nasilja nad žensko, ki so še vedno prisotni [… :] v družbi obstaja partnersko nasilje, ženske so pogosto razumljene kot objekti brez vsebine, v družinah prihaja do različnih oblik nasilja, četudi ženska sanja o prihodnosti, ki bi presegala vzorce, ki jih vidi v okolici in si želi vzajemnega ljubezenskega razmerja, ji bodo sistemske okoliščine preprečile realizacijo teh teženj. […] Predstava torej veliko operira s stereotipi, s čimer imamo v mislih tako stereotipizacijo ruralnega okolja in njegovega prebivalstva kot stereotipizacijo odnosov in spolnih vlog. Podobno v Ljubimkah v režiji Nine Ramšak Marković deluje tudi humor; črni humor navaja občinstvo na to, da naj bi se smejalo nečemu, kar bi bilo šele pozneje razkrito kot surovo ali grenko.

Kolesje, ki ta sistem poganja, pa je prežeto z vsemi oblikami nasilja, vzniklega iz pošastnosti patriarhata in kapitalizma, in nasilje je normaliziramo do te mere, da ga ne glavni junakinji ne bralec romana ali konec koncev gledalec predstave ne zaznavajo kot anomalijo, ki jo je treba odpraviti, marveč prej kot globoko zakoreninjen status quo, do katerega smo vse preveč apatični. Pod režijsko taktirko Nine Ramšak Marković in z dramaturškim podpisom Milana Ramšaka Markovića uspe igralska zasedba ob precizni psihološki študiji likov ter intenzivni analizi čustev inscenirati bolečo impresijo vsakdana žrtev instituta, ki je idejo romantične ljubezni povsem izpridil. Posebej velja pohvaliti izjemno Anjo Novak, ki s svojo vrhunsko, tankočutno in do zadnjega detajla premišljeno igro ustvari vtis naravnosti in sproščenosti, s čimer dramsko materijo uteleša skoraj strašljivo prepričljivo. [...] Slovensko mladinsko gledališče [je] ponovno uspelo publiko oklofutati in brez olepševanja ter povsem na dlani spregovoriti o človeški sprevrženosti. Ko je oder krvavel pod težo nasilja, si je publika nadela plašnice in se v voajerski pijanosti neutrudno krohotala. Da, res potrebujemo klofuto.