ÜberŠkrip
- Uroš Kaurin
- Katarina Rešek
- Jelena Rusjan
- Dramaturgija: Andreja Kopač
- Scenografija in kostumografija: Lenka Đorojević, Matej Stupica
- Glasba: Aldo Ivančič
- Koreografija: Branko Potočan
- Video: Jure Lavrin
- Video tehnika in mapiranje: Boštjan Čadež
- Lektorica: Mateja Dermelj
- Oblikovanje svetlobe: David Cvelbar
- Oblikovanje zvoka: Jure Vlahovič
- Oblikovanje maske: Nathalie Horvat
- Vodja predstave: Urša Červ
Škrip vsakič spodleti bolje.
ÜberŠkrip je najmlajši družinski član trilogije Škrip.
ÜberŠkrip je žrtev mode našega časa v novi Škrip preobleki.
ÜberŠkrip prazni domove in polni gledališča.
ÜberŠkrip je nova doba svetovne zgodovine, v kateri sodeluješ tudi TI.
ÜberŠkrip je želja, da bi nekaj ustvaril, in potreba, da bi to uničil.
ÜberŠkrip ima oblast nad tvojim ZA in PROTI.
ÜberŠkrip je človekova fiziološka potreba.
ÜberŠkrip je preroški ptič, ki gleda nazaj, ko napoveduje, kaj se bo zgodilo.
ÜberŠkrip je avtorsko delo.
ÜberŠkrip je besedilo za uprizoritev.
ÜberŠkrip je orožje – vzemi ga v roke!
ÜberŠkrip je za ljudi in živali.
ÜberŠkrip je Terminator.
Bolj kot prevlade strojev se moramo bati ÜberŠkripa.
V resnici se moramo bati obojega, ÜberŠkripa in dronov.
ÜberŠkrip je srčni prekat svetovne volje.
V torek se je ÜberŠkrip začel zavedati samega sebe.
Interaktivni glasbeni performans ÜberŠkrip je najmlajši družinski član trilogije Škrip avtorice Jelene Rusjan, pred katerim sta luč sveta ugledala Škrip Orkestra (2009) in Škrip Inc. (2013). ÜberŠkrip pa je rojstnodnevno darilo Slovenskemu mladinskemu gledališču. Navdih črpa iz izbranih predstav v bogati zgodovini Mladinskega, predstav, ki jih je prežvečil, prebavil in jih s sodobnostjo prevlečene izločil v »škrip« preobleki. Avtorska in igralska ekipa je skupaj z vizualnimi umetniki ustvarila ÜberŠkrip, mogočen stroj, ki ga pomagata oživljati sodelovanje in odzivnost občinstva. Iz želje po neskončnem napredku in nebrzdanem razvoju tehnologije se porajajo mastodonti in s pomočjo vsakega od nas prerastejo v ÜberŠkrip, ki ga ni več mogoče obvladovati. Prek kolažev aktualiziranih prizorov iz preteklih predstav preizprašuje potrebo po neskončnem napredku in njegov smisel ter prikrito destruktivnost človeškega obstoja. Je ÜberŠkrip dokončna uresničitev človeške težnje po popolnosti ali sklepno poglavje zgodbe o človeški rasi?
Predstava je v tem razpadajočem sistemu oaza, tako za njene izvajalce kot obiskovalce. Ranljivost protagonistk in protagonistov umetniškega dejanja se pri tem izkaže za 'produktivno', ko se je ne skriva, ko je vidna, izpostavljena. Ko lahko pomeni osnovo za terapijo, tudi prej omenjenega norca, za katerega sicer ni zelo verjetno, da se bo udeležil tovrstne predstave. Spet smo pri vprašanju, ali umetnost lahko vpliva na vzvode moči, na meščansko občinstvo.
Ta sofisticirana, hi-tech verzija 'male wikipedije svetovnih vojn' je sveža, mlada in angažirana. Ampak paradoks je med izjemno kompleksno, sofisticirano scenografijo 'ubijalskega stroja', ki melje skozi čas vse in vsakogar, in osupljivo preprostimi besedilci, ki niti enkrat ne sežejo dlje od proslavarske deklamacije ali šolskega naštevanja. Saj to predstavlja dovolj napetosti ves čas, a igralci, performerji, pevci ne sežejo dlje od metronomskega taktiranja monotonega dogajanja. Morda pa je v tem kleč in so prav to iskali? […] Zares impozantna mizanscena, grozeča nezdrava in umetna stroboskopska svetloba pa čudno oskubljen tekst, ta kombinacija ima svoj globlji smisel. Če smo ob dah, smo tudi ob besedo.
Iz vsega tega materiala je vzklil mjuzikel. Gibalno, ritmično in vizualno močna predstava z militantno ikonografijo. […] In ko so vse to postavili na oder, je, kot smo se lahko prepričali tudi sami, nastala prava celostna umetnina. Ta je skupinsko delo izjemnih kreativnih posameznikov, ki so vsak po svoje prispevali h končni podobi tega svojevrstnega glasbeno-gledališkega dela, katerega tematika ne bi mogla biti bolj aktualna. Sploh v času, ko smo v Evropi priča množici žrtev vojn na Bližnjem vzhodu, a smo jim namesto sočutja pripravljeni ponuditi le vse večjo mero sovraštva.
Gre za žanrsko osmozo glasbe, vizualij in gledališča, ki omenjene elemente medsebojno spne v tako močan sprimek, da jih je nemogoče misliti in zaznavati ločeno ali pa vanje vnašati vprašanje hierarhije. UberŠkrip je tako sočasno klubski koncert, likovna instalacija in uporniški manifest, čeprav se zdi, da se sam kot tak niti ne želi opredeljevati, ampak formo, ki jo kaže, preprosto razume kot edino logično. […] Absurdnost nenehnega dela/delovanja, ki se sesuva samo vase, se nadalje povzpne v ultimativni absurd – vojno. Zgodovina in sedanjost kot avtomatizem naštevanja in seznamov, namerno izčrpavajoče učbeniško nizanje vojn, papirnato ozaveščanje kot edino, kar je še mogoče prenesti, ker je vse ostalo že realnost, težje dojemljiva in mučno prebavljiva. […] Inscenirana ritmika besed, zvoka in svetlobe prikliče asociacije kraftwerkovske estetike in je, kakor koli že obračamo, kljub svoji zunanji prikupnosti in strukturni urejenosti v sebi in svoji sporočilnosti pravzaprav pesimistična in brezizhodna. Skratka, realna.