Hitchcock
- Draga Potočnjak
- Besedilo in dramaturgija: Agnieszka Jakimiak
- Scenografija in kostumografija: Katarzyna Leks
- Koreografija: Agata Maszkiewicz
- Režija: Weronika Szczawińska
- Dramaturgija in glasbena oprema: Piotr Wawer jr.
- Prevod: Tatjana Jamnik
- Lektorica: Mateja Dermelj
- Oblikovanje zvoka: Slivo Zupančič
- Oblikovanje svetlobe: David Cvelbar
- Tolmačka na vajah in šepetalka: Špela Kopitar
- Strokovni sodelavec: Matjaž Marinič
- Oblikovanje maske: Nathalie Horvat
- Vodja predstave: Gašper Tesner
Ali na filmskem platnu vsak gledalec vidi isto? Če si Hitchcockove filme ogledamo na novo, se izkaže, da se spomini z nekdanjih ogledov mešajo s sedanjimi pričakovanji, prizori, ki so si jih od mojstra suspenza izposodili drugi filmarji, spreminjajo dojemanje izvirnika, predstava o njegovi ustvarjalnosti pa vpliva na njeno trenutno branje. Če Hitchcockove filme pogledamo še pobliže, lahko opazimo, da so dosti bolj zabavni, čudaški in netipični, kot smo morda pričakovali. V predstavi Hitchcock je v središču zanimanja, kaj se v Hitchcockovih filmih in v pogovorih s Hitchcockom in o Hitchcocku izmika nadzoru. Ogledujemo si tipično hitchcockovsko plavolasko, ki se odmika od tipa hitchcockovske plavolaske, in mojstra kinematografije, ki ne izpolnjuje zahtev, povezanih s statusom mojstra. Hitchcockova kinematografija je tovarna pogosto neprepoznanih in protislovnih čustev, pa tudi prostor, v katerem se strogo določene identitete – ženske, moškega, zvezde, avtorja – razpočijo in pokažejo svoja neskladja.
Predstava se ves čas približuje Hitchcocku in se načelno istočasno odbija od njega, se pri njem napaja, a ga vsekakor ne uveljavlja kot edinega akterja. Svež režijski princip, ki sproži, da izvrstna igralska zasedba zadiha na polno in z različnimi registri, hitchcockovski suspenz lovi predvsem z ironijo, a zato nič manj zares. Kakor koli obrnemo: gledališki oder kot tak na koncu vselej ostaja le »en kader« v totalu.
Vsekakor lahko govorimo o sveži, specifični režijski estetiki, ki jo je vnesla na oder mlada poljska ekipa […]. Pri tem ne gre le za premišljeno odmerjeno estetsko podobo filmskih klasik izpred dobrega pol stoletja […]; predvsem gre za izjemno kompozicijo odra skozi koreografijo teles in scenskih predmetov na odru, ki deluje primerljivo s tem, kako je Hitchcock konstruiral filmske podobe, za vprašanje, kako sporočati skozi postavitev teles in konstrukcijo odrske podobe.
Šesterica od prvega vdiha do zadnjega izdiha razigranih igralcev – Primož Bezjak, Damjana Černe, Daša Doberšek, Draga Potočnjak, Matej Recer in Katarina Stegnar – sijajno funkcionira v ponavljajočih se prizorih na sceni, ki s preprostimi žaluzijami (scenografka in kostumografka je Katarzyna Leks) odlično zame(gl)juje dogajanje, ga uokvirja, skrivnostno zakriva in omogoča vznemirljive reze. […] Tako zabavnega Hitchcocka še nismo videli in v bistvu na to plat njegove silovite mašinerije še ni nihče od slavnih razlagalcev njegovega opusa eksplicitno opozoril, tako kot je to v vseh elementih 'poljske' predstave. Za igralce so bile vse naloge neizmerne možnosti črpanja iz najširšega arzenala izrazov, hkrati pa precizne in domišljene kot hitchcockovski kadri, kombinacije njegovih barv …
Hitchcock je pojem za filmski psihoanalitični pristop. Tako so se tudi ustvarjalci istoimenske predstave lotili drame s stališča osebnosti, spola in čustev. Notranje življenje, ki postane skica pred gledalci na način premikajočih slik, izrisuje konstrukt njegovih tipičnih elementov, ki jih je tako rad uporabljal, da je z njimi presenetil ali šokiral filmskega gledalca. Sedaj je gledalec v gledališču pred podobno situacijo. Gleda prizore, ki se sicer odmikajo od pravih hitchcockovskih elementov, a se z nekim pričakovanjem podobnosti čudi novemu. Iščoč te sorodnosti se obrača stran od jedra in naleti na nove komponente, ki so jih ustvarjalci predstave spretno vpeli v pričakovane ali nepričakovane situacije.
- Borštnikovo srečanje, Maribor, 25. 10. 2017