KONEC DOBER, VSE DOBRO
2024/2025 — 69. sezona

Hitchcock

Predstavo je podprlo Veleposlaništvo Republike Poljske v Ljubljani.
Premiera: 20. 4. 2017
Ustvarjalci
  • Besedilo in dramaturgija: Agnieszka Jakimiak
  • Scenografija in kostumografija: Katarzyna Leks
  • Koreografija: Agata Maszkiewicz
  • Režija: Weronika Szczawińska
  • Dramaturgija in glasbena oprema: Piotr Wawer jr.
  • Prevod: Tatjana Jamnik
  • Lektorica: Mateja Dermelj
  • Oblikovanje zvoka: Slivo Zupančič
  • Oblikovanje svetlobe: David Cvelbar
  • Tolmačka na vajah in šepetalka: Špela Kopitar
  • Strokovni sodelavec: Matjaž Marinič
  • Oblikovanje maske: Nathalie Horvat
  • Vodja predstave: Gašper Tesner
Opis

Ali na filmskem platnu vsak gledalec vidi isto? Če si Hitchcockove filme ogledamo na novo, se izkaže, da se spomini z nekdanjih ogledov mešajo s sedanjimi pričakovanji, prizori, ki so si jih od mojstra suspenza izposodili drugi filmarji, spreminjajo dojemanje izvirnika, predstava o njegovi ustvarjalnosti pa vpliva na njeno trenutno branje. Če Hitchcockove filme pogledamo še pobliže, lahko opazimo, da so dosti bolj zabavni, čudaški in netipični, kot smo morda pričakovali. V predstavi Hitchcock je v središču zanimanja, kaj se v Hitchcockovih filmih in v pogovorih s Hitchcockom in o Hitchcocku izmika nadzoru. Ogledujemo si tipično hitchcockovsko plavolasko, ki se odmika od tipa hitchcockovske plavolaske, in mojstra kinematografije, ki ne izpolnjuje zahtev, povezanih s statusom mojstra. Hitchcockova kinematografija je tovarna pogosto neprepoznanih in protislovnih čustev, pa tudi prostor, v katerem se strogo določene identitete – ženske, moškega, zvezde,  avtorja – razpočijo in pokažejo svoja neskladja.


Iz tiska

Predstava se ves čas približuje Hitchcocku in se načelno istočasno odbija od njega, se pri njem napaja, a ga vsekakor ne uveljavlja kot edinega akterja. Svež režijski princip, ki sproži, da izvrstna igralska zasedba zadiha na polno in z različnimi registri, hitchcockovski suspenz lovi predvsem z ironijo, a zato nič manj zares. Kakor koli obrnemo: gledališki oder kot tak na koncu vselej ostaja le »en kader« v totalu.

Vsekakor lahko govorimo o sveži, specifični režijski estetiki, ki jo je vnesla na oder mlada poljska ekipa […]. Pri tem ne gre le za premišljeno odmerjeno estetsko podobo filmskih klasik izpred dobrega pol stoletja […]; predvsem gre za izjemno kompozicijo odra skozi koreografijo teles in scenskih predmetov na odru, ki deluje primerljivo s tem, kako je Hitchcock konstruiral filmske podobe, za vprašanje, kako sporočati skozi postavitev teles in konstrukcijo odrske podobe.

(Nika Arhar, Delo, 25. april 2017)

Šesterica od prvega vdiha do zadnjega izdiha razigranih igralcev – Primož Bezjak, Damjana Černe, Daša Doberšek, Draga Potočnjak, Matej Recer in Katarina Stegnar – sijajno funkcionira v ponavljajočih se prizorih na sceni, ki s preprostimi žaluzijami (scenografka in kostumografka je Katarzyna Leks) odlično zame(gl)juje dogajanje, ga uokvirja, skrivnostno zakriva in omogoča vznemirljive reze. […] Tako zabavnega Hitchcocka še nismo videli in v bistvu na to plat njegove silovite mašinerije še ni nihče od slavnih razlagalcev njegovega opusa eksplicitno opozoril, tako kot je to v vseh elementih 'poljske' predstave. Za igralce so bile vse naloge neizmerne možnosti črpanja  iz najširšega arzenala izrazov, hkrati pa precizne in domišljene kot hitchcockovski kadri, kombinacije njegovih barv …

(Melita Forstnerič Hajnšek, Večer, 26. maj 2017)

Hitchcock je pojem za filmski psihoanalitični pristop. Tako so se tudi ustvarjalci istoimenske predstave lotili drame s stališča osebnosti, spola in čustev. Notranje življenje, ki postane skica pred gledalci na način premikajočih slik, izrisuje konstrukt njegovih tipičnih elementov, ki jih je tako rad uporabljal, da je z njimi presenetil ali šokiral filmskega gledalca. Sedaj je gledalec v gledališču pred podobno situacijo. Gleda prizore, ki se sicer odmikajo od pravih hitchcockovskih elementov, a se z nekim pričakovanjem podobnosti čudi novemu. Iščoč te sorodnosti se obrača stran od jedra in naleti na nove komponente, ki so jih ustvarjalci predstave spretno vpeli v pričakovane ali nepričakovane situacije.

(Aleksandra Saška Gruden, Radio Slovenija, Danes do trinajstih, 21. april 2017)
Gostovanja

  • Borštnikovo srečanje, Maribor, 25. 10. 2017
Gradivo za novinarje