Človeški faktor

Režiser Matjaž Pograjc preoblikuje gledališče v letališče, občinstvo pa je potisnjeno v vlogo potnikov na letu družbe Air Mladinsko. Da bo letalo strmoglavilo, gledalci potniki na njem pa umrli, nas obvestijo že med prijavo na let. Začetek tako obljubi enigmatično izkušnjo, kar je pričakovati tudi po tem, da je letalo namenjeno v Fargo. Prav ta film bratov Coen je bil v filmski sezoni Slovenskega mladinskega gledališča izhodiščni navdih za uprizoritev, njegova v črni humor odeta bizarnost vsakdanjega pa se deloma skuša pretihotapiti tudi v Človeški faktor.

Veristični opis dogajanja je v kontekstu te predstave neizbežen. Letimo 90 minut, 72-glava odprava. V tisto ameriško mesto torej, ki sta ga brata Coen v filmu s tem naslovom tako črnohumorno pred dvema desetletjema filmala s sijajno, z oskarjem nagrajeno visoko nosečo policistko Frances McDormand. Ampak ni bistveno za predstavo, povezava je morda le črni humor, obešenjaški cinizem v sledovih. Čeprav naj bi bil Človeški faktor žanrsko drama katastrofe, je poetična struktura pri Pograjcu nezanemarljiva. […] Poslednja scena se dogaja že post mortem, ko se tisti plastični oklep letala zruši vase, čez gledalce-potnike, odhajajoče v temo. Odličen dramaturški premik. Za nami ostane prizorišče tragedije, razbitin, trupel, kovčkov, predmetov, ki delujejo bizarno, in dva tipa: Irec, ki »morda je, morda ni preiskovalec« (Uroš Kaurin), in slovenski preiskovalec (Ivan Peternelj), ki vleče čudne paralele z nekakšno slovensko realnostjo. Ta del je najsugestivnejši.

Vstop gledalstva v predstavo Človeški faktor zaznamujeta procedura in specifična ureditev gledaliških prostorov. Že kmalu je jasno, da gre za poskus refleksije fenomena smrti, ki ji nihče ne uide. A zdi se, da je tu smrt le izzivalno gradivo, osnovni režijski namen Matjaža Pograjca pa pripeljati občinstvo v posebno čustveno stanje, tja, kjer se odpira vprašanje pomena življenja, predvsem pa poudarja njegova enkratnost. Letenje v letalu, kjer smo za nekaj časa zaprti kot v kletki, je prav posebna situacija. Med letenjem se zavedamo svoje izoliranosti, ranljivosti in popolne podrejenosti avtomatizirani tehnologiji. Potniki smo pri tem reducirani na številke, identificirani, pregledani, razdeljeni po razredih in precej oropani zasebnosti. Kljub temu smo veseli občutka hitrega plutja nad oblaki, razen če imamo strah pred letenjem. Ta skupek okoliščin je odličen material za uprizarjanje in predstava ga na idejni ravni uspešno razpre.