SEZONA LJUBEZNI IN TEH STVARI
2023/2024 — 68. sezona
Brina Klampfer, Kaja Blazinšek

Paloma

Režija: Brina Klampfer
Koprodukcija: Slovensko mladinsko gledališče, AGRFT in društvo KUD Krik
Produkcija magistrskega programa Gledališka režija
Premiera: 21. 6. 2020
Zasedba
  • Direktor, Poročeni delavec
  • Tajnica, Delavka
  • Iztok Drabik Jug
    Tovariš, Delavec
  • Tamara Avguštin
    Potnica, Delavka
  • Umetnik, Delavec
  • Draga Potočnjak
    Čistilka, Poročena delavka
  • Tadej Čaušević
    bobni
  • Liam Hlede
    kitara
  • Marijan Sajovic
    bas kitara
Ustvarjalci
  • Ideja in koncept: Brina Klampfer
  • Dramaturgija: Kaja Blazinšek
  • Lektorica: Metka Damjan
  • Koreografija: Sebastjan Starič
  • Scenografija: Zala Privšek, Aleksander Vujović
  • Kostumografija: Sara Smrajc Žnidarčič
  • Oblikovanje svetlobe: Liam Hlede
  • Izbor glasbe: Brina Klampfer
  • Svetovalka za dramsko pisanje: Simona Semenič
  • Pomoč pri zasnovi dramskega besedila: Aleksander Vujović
  • Vodja predstave: Liam Hlede

Uprizoritvena različica besedila je nastala v sodelovanju z igralci in lektorico. V prestavi smo uporabili pesem Srečka Serčiča Hrepenenje ob reki, skladbo Mirana Perka (skupina Delaware) Plava država (priredba skladbe: Iztok Drabik Jug) in znak Palome iz leta 1983, katerega avtor je Jani Bavčer (Studio Marketing Delo), njegov original pa hrani Muzej za arhitekturo in oblikovanje, Ljubljana.

Mentorji: red. prof. mag. Tomislav Janežič, doc. Janez Janša (gledališka režija); doc. dr. Blaž Lukan (dramaturgija); izr. prof. mag. Jasna Vastl (scenografija)

Opis

Duhovita, grenko-sladka uprizoritev se naslanja na zgodbo o tovarni Paloma – Sladkogorska, ki je proizvajala higienski papir za vso nekdanjo Jugoslavijo in ki je pravzaprav razlog, da se je okoli nje razvilo naselje. Mlada ekipa ustvarjalcev se je lotila razmisleka o nostalgičnosti za socialističnim obdobjem, za spominom, vpisanim v generacije, ki so ga okusile, in tiste, ki ga niso – ali predstava o nekdanjih »boljših« časih temelji na resničnosti ali je vse skupaj le utvara? Intimne zgodbe krajanov, iz katerih izhaja, pa hkrati odpirajo vrsto širših družbenih tem: Kako so politični projekti izgradnje krajev vplivali na življenja ljudi? Kakšna je v takem kontekstu usoda malega človeka? Kako s tem shajati danes?

Iz tiska

Dokumentarističnost se povezuje s subtilnim političnim komentarjem – v življenju podjetja lahko spremljamo tudi življenje kraja (ki ga prav tako lahko razumemo kot sekundarni 'vzorčni primer') v različnih političnih in ekonomskih sistemih in državah (od kraljevine SHS, prek Jugoslavije, do posttranzicijske Slovenije). […] Humor se – zlasti na začetku nasloni na 'straniščni humor', ki ga v svojevrstni žižkovski maniri navezuje na 'kulturo sranja', ki nakazuje, da so lahko tudi na videz banalna izhodišča ali tematike (npr. tip straniščnega papirja, ki se uporablja – ali neuporablja – v nekem kulturnem okolju) vstopna točka v poglobljeno analizo nekih drugih, širših družbenih pojavov. Režijo zaznamuje svojevrstno mrgolenje – dogajanje je hitro in mestoma vzbuja vtis, da na robovih nekoliko 'uhaja nazoru', kar vzbuja vtis živosti, življenjskosti in daje predstavi dinamičnost in razgibanost, k čemur veliko prispeva tudi prožna, uigrana igra. Paloma nenehno dobro lovi ravnotežje med različnimi ontološkimi in tematskimi ravnmi predstave in je uravnoteženo, pomensko široko in hkrati izrazito prijetno gledljivo odrsko delo.

Predstava Paloma […] minuli čas analizira na podlagi dokumentarnega gradiva o vzponu tovarne, dramatizacija pa upošteva različne družbene sloje, od direktorja do operativnega vodje tovarne, delavcev in delavk, ter umetnika, ki poskrbi za privlačno celostno podobo. [… O]dlika dramatizacije pa je prikazovanje tako svetlobe rasti kot teme osebnih tragedij. Čas rasti in upanja se sklene s tranzicijskim obdobjem razprodaj. Razplet, ki nam je še kako znan. Leta 2013 iz Palome odletijo vsi trije golobi, od leta 2014 Paloma ni več v slovenski lasti.

Igralci so imenitni, vseh šest […] vsak s svojo precej dodelano varianto štajerščine (veliko delo lektorice Metke Damjan) – vzdržijo v visokem ritmu in dinamizmu do konca. Ob nenehnih menjavah časov, tonalitet se v gomazenju dogajanja in situacij odlično znajdejo. Režiserka je domiselno lepila grenko-sladke fragmente, odlično poznavajoč lokalni karakter, ki na ljubljanskem odru ne deluje niti malo provincialno, ampak v polnosti zaživi vseobsežno in vsečasno. Zahtevno razplasteno tematiko zagrabi prepričljivo, polnokrvno. Na ostrih robovih med ontologijo in politiko, med intimnim in javnim ni nikoli plakatna niti banalna. Aktual(istič)ni komad današnjega časa o preteklih bliščih in bedah nekdaj velike fabrike in malega kraja pa bo vseeno treba priti zaigrat tudi v/na Sladki Vrh.

Predloga […] temelji na arhivskem gradivu in osebnih pričevanjih, nadgrajenih v – vsaj do neke mere gotovo tudi fiktivne – usode anonimnih posameznikov, tako ali drugače povezanih s proizvodnjo toaletnega papirja; skozi njih se odpirajo vprašanja zarezovanja družbenega (ter političnega) v intimno, spomina, odnosa do preteklosti in nostalgije, 'antropologije' vsakdanjega življenja (denimo kulturno pogojene rabe higienskih pripomočkov), vloge umetnosti v družbi, identitete in tako naprej. Drama skozi kratke, emblematične in pogosto humorno intonirane prizore premeri čas več desetletij; pri tem na svojevrstno 'občost' svojega sveta namiguje s tipiziranimi liki, ki so resda poimenovani zgolj s svojimi funkcijami (direktor, snažilka ...), vendar hkrati premorejo dovolj karakternega 'mesa', ki pa se v sami uprizoritvi – navzlic zagnanim prispevkom igralske ekipe – nekoliko izgubi; postavitev namreč nekatere odseke sicer čvrstega besedila opušča ali prevaja v različne uprizoritvene 'sheme', ki pa niso vselej enako učinkovite.

Režiserka prihaja iz Sladkega Vrha, malega kraja, kjer stoji legendarna tovarna higienskega papirja Paloma. O širšem pomenu slednje govori tudi istoimenska predstava. Pri tem pa vsekakor ne gre zgolj za interpretacijo faktov o tovarni, ta namreč služi le za kronološki skelet, marveč imamo pred seboj uspešen spoj humorja in nostalgije, močan gledališki izdelek, ki prek zgodbe o Palomi servira dozo preteklega časa socializma v jukstapoziciji z današnjo vladavino kapitalizma. […] Snovalci predstave gledalcu ne dovolijo nikakršne ležernosti, marveč polno zbranost – kar ob tako privlačno zastavljeni predstavi, kot je Paloma, ni nikakršen problem.

Igralci z nagovorom publike že ob prvem prihodu na oder prebijejo četrto steno. V tem trenutku se jasno začrta komični ton uprizoritve in pripovedno-igrani slog, ki ga deloma gradi dokumentarna tehnika podajanja podatkov, deloma pa dramska fikcija. […] Narativni fokus predstave so bele role toaletnega papirja, ki so jih začeli v Palomi proizvajati leta 1967, ko so tudi oblikovali blagovno znamko Paloma. A šele po večletnem trudu so role nadomestile zavojčke roza lističev. Boj med roza lističi in belimi rolami je ustvarjalcem predstave tudi metafora za boj med starimi in mladimi, pa za boj med ubožnim socializmom, ki ga utelešajo lističi, in razkošjem kapitalizma, katerega znanilke so role papirja, ki prinašajo več izbire in večje udobje.

Gostovanja

  • Dnevi komedije, Celje, 19. 3. 2022
Nagrade

  • Žlahtna komedija po izboru strokovne žirije na festivalu 30. Dnevi komedije (2022)
  • nagrada žlahtna komedijantka na Dnevih komedije 2022 Tamari Avguštin za vlogi Potnice in Delavke v Palomi
  • nagrada žlahtni komedijant na Dnevih komedije 2022 Stanetu Tomazinu za vlogi Umetnika in Delavca v Palomi
Gradivo za novinarje
Sponzorji in podporniki

Pokroviteljica predstave je Paloma, higienski papirji, d. d.

ZAHVALE

Zahvaljujemo se Branki Nikl Klampfer, Matjažu Merčniku, Tonetu Partljiču, Maksu Kocbeku, Miranu Perku in Petru Raku.