2019/2020 — 64. sezona
Daniil Harms

Umetnost je omara

Režija: Ivan Peternelj
Koprodukcija: Društvo za umetnost AVGUS in Slovensko mladinsko gledališče
Premiera: 6. 9. 2019
Zasedba
Ustvarjalci
  • Prevod: Drago Bajt
  • Izbor besedil: Ivan Peternelj
  • Dramaturgija: Jana Pavlič
  • Kostumografija: Slavica Janošević
  • Lektorica: Mateja Dermelj
  • Oblikovanje svetlobe: Matjaž Brišar
  • Oblikovanje maske: Nathalie Horvat
  • Producentka: Barbara Hribar
  • Vodja predstave: Gašper Tesner

Zahvaljujemo se Dragu Bajtu in Primožu Čučniku (LUD Šerpa).

Opis

Čemu Harms danes? Globalni svet dosega vrtoglave vrhove človeške neumnosti, nesmisla in etičnega razkroja. Najhujša pa je otopelost, ki postaja nekaj povsem vsakdanjega in se zdi neizbežna. Razkroj vrednot je samoumeven in banalnost naših dni je postala navada. Temelj sodobnega sveta je absurd. In Harms je eden prvih absurdistov. Absurd v Harmsovi literaturi priča o nerazvidnem in nedoločljivem strahu, ki vsakdanjosti preti iz ozadja, o eksistencialni ogroženosti in metafizični grozi, ki jo razbiramo tudi iz njegovih zasebnih beležk. Uprizoritev izhaja iz nepredvidljivega Harmsovega sveta, ki nas nagovarja v poetičnem jeziku na meji med tragičnim in komičnim. Potaplja se v poezijo, ki je hkrati otroška igra in igra domišljije v vrtoglavem svetu sanjskih podob in nadrealnih prizorov, oblitih z nenavadno bivanjsko žalostjo.

Iz tiska

Lomljenje prizme pogleda, zvračanje pomenov, absurd, groteska ter elementi klovnovskega in varietejskega gledališča v besedilih, ki jih je izbral Ivan Peternelj, so igralcem ponudili široko raziskovalno polje, iz katerega so oblikovali igralske mojstrovine, ki so se prelivale po kombinaciji kratkih in še krajših Harmsovih zgodb. Kako poetična in čista je uprizoritev, ki bi zlahka zdrknila v tragedijo. V razpetosti med duhovitostjo in nenehno prisotnim občutjem tesnobe zaradi nepredvidljivih zunanjih okoliščin v Harmsovih delih se nahaja gosto tkanje režijskega, igralskega in glasbenega jezika Polone Janežič, ki skupaj z miselnimi smernicami (te odražajo natančne odločitve in opredelitve posameznih pomenskih sklopov) ustvarjajo pristno gledališko zabavo. Ta se razteza med užitkom, ki ni lahkoten, vendar ob razbiranju pomenov skozi čutno prisotnost igralcev do gledalca ali gledalke prihaja razumsko neobremenjen […].

Skladišče kot odlagališče predpostavlja obskurnost Harmsove misli in pisave, njegovo izstopajočo umetniško držo, ki je sprevračala estetske standarde na glavo, da bi svet v neredu in absurdu prepoznal svoj pravi obraz. Hrbtna stran sveta je lunatična, razdrobljena, nesmiselna in utopična, ki komično eskalira v tragično in prej ali slej tudi obratno. […] Četverica nastopajočih (Daša Doberšek, Janja Majzelj, Blaž Šef in Matija Vastl) je skozi posamični vidik sicer nenehno razdrobljena, sunkovito menjajo vloge, preigravajo scenografijo in spreminjajo lege govora, a ta urejeni kaos istočasno učinkuje kot zelo organizirana enota, ki ji je skupno to, da je vsak v njej drugačen. […] Skozi komično absurdne geste se kažejo takratna obubožana družba, ideološka trenja in avtorjev surovi vsakdan, vse to preoblečeno v groteskno skico medosebnih odnosov, ki nas do kritike sistema namenoma želi pripeljati prek ovinkov.

Predstava zavest, da gre pri absurdizmu za literarni pojav z začetka 20. stoletja, na izviren način ujame že s specifično prostorsko umestitvijo […]. Scenografija ima tako skladno s Harmsovimi izvirnimi idejami o gledališču, kjer so nosilci vsebine tudi predmeti, scenografija, luč (gre za idejo odmika od dramskega teksta kot temelja postavitve) ...; vsebinsko težo tudi v Peterneljevi postavitvi; opozarja na historičnost absurda, obenem pa na njegovo stalno prisotnost. Prizori, ki medsebojno niso (nujno) dogajalno povezani (Harmsov literarni svet je pol nesmisla in se od linearne pripovedi umakne), so dramaturško in režijsko prepričljivo organizirani; predstava dobro teče, je odigrana skladno z 'absurdistično maniro', obenem ujame hkratno humornost in tragičnost, ki je inherentna podstat absurda; k atmosferi, ki ostaja močna v celotni predstavi, prispeva tudi glasba harmonija, ki poudarja komične situacije z določenim 'retro' strašljivim tonom.

Gradivo za novinarje