Umetnost je omara

Lomljenje prizme pogleda, zvračanje pomenov, absurd, groteska ter elementi klovnovskega in varietejskega gledališča v besedilih, ki jih je izbral Ivan Peternelj, so igralcem ponudili široko raziskovalno polje, iz katerega so oblikovali igralske mojstrovine, ki so se prelivale po kombinaciji kratkih in še krajših Harmsovih zgodb. Kako poetična in čista je uprizoritev, ki bi zlahka zdrknila v tragedijo. V razpetosti med duhovitostjo in nenehno prisotnim občutjem tesnobe zaradi nepredvidljivih zunanjih okoliščin v Harmsovih delih se nahaja gosto tkanje režijskega, igralskega in glasbenega jezika Polone Janežič, ki skupaj z miselnimi smernicami (te odražajo natančne odločitve in opredelitve posameznih pomenskih sklopov) ustvarjajo pristno gledališko zabavo. Ta se razteza med užitkom, ki ni lahkoten, vendar ob razbiranju pomenov skozi čutno prisotnost igralcev do gledalca ali gledalke prihaja razumsko neobremenjen […].

Skladišče kot odlagališče predpostavlja obskurnost Harmsove misli in pisave, njegovo izstopajočo umetniško držo, ki je sprevračala estetske standarde na glavo, da bi svet v neredu in absurdu prepoznal svoj pravi obraz. Hrbtna stran sveta je lunatična, razdrobljena, nesmiselna in utopična, ki komično eskalira v tragično in prej ali slej tudi obratno. […] Četverica nastopajočih (Daša Doberšek, Janja Majzelj, Blaž Šef in Matija Vastl) je skozi posamični vidik sicer nenehno razdrobljena, sunkovito menjajo vloge, preigravajo scenografijo in spreminjajo lege govora, a ta urejeni kaos istočasno učinkuje kot zelo organizirana enota, ki ji je skupno to, da je vsak v njej drugačen. […] Skozi komično absurdne geste se kažejo takratna obubožana družba, ideološka trenja in avtorjev surovi vsakdan, vse to preoblečeno v groteskno skico medosebnih odnosov, ki nas do kritike sistema namenoma želi pripeljati prek ovinkov.

Predstava zavest, da gre pri absurdizmu za literarni pojav z začetka 20. stoletja, na izviren način ujame že s specifično prostorsko umestitvijo […]. Scenografija ima tako skladno s Harmsovimi izvirnimi idejami o gledališču, kjer so nosilci vsebine tudi predmeti, scenografija, luč (gre za idejo odmika od dramskega teksta kot temelja postavitve) ...; vsebinsko težo tudi v Peterneljevi postavitvi; opozarja na historičnost absurda, obenem pa na njegovo stalno prisotnost. Prizori, ki medsebojno niso (nujno) dogajalno povezani (Harmsov literarni svet je poln nesmisla in se od linearne pripovedi umakne), so dramaturško in režijsko prepričljivo organizirani; predstava dobro teče, je odigrana skladno z 'absurdistično maniro', obenem ujame hkratno humornost in tragičnost, ki je inherentna podstat absurda; k atmosferi, ki ostaja močna v celotni predstavi, prispeva tudi glasba harmonija, ki poudarja komične situacije z določenim 'retro' strašljivim tonom.

Režija do konca izkoristi groteskno in se včasih nasloni na komično; vsi štirje igralci […] povsem napnejo svoja izrazila. […] Zaradi neugnane in ludistične igralske energije, zaradi duhovitih in do konca prignanih grimas in načinov govora, zaradi razigranosti igralske ekipe je Umetnost je omara duhovit, intenziven in hkrati spodobno rekonstrukcijski gledališki dogodek.