Umetnost je omara

Čeprav se zdi, da osrednji rekvizit Peterneljeve predstave Umetnost je omara ni omara, temveč glasbeni inštrument harmonij, iz katerega Polona Janežič vsake toliko izvablja čudovite zvoke, pa nam preprosti predmeti (klobuk, plašč, vrečka, palica, miza itd.) z vsakič drugačno uporabo s strani igralcev pričarajo nadrealistični svet, v katerega vstopimo precej nepripravljeni v naivni veri, da bomo sledili dramski zgodbi z uvodom, jedrom in zaključkom. Kmalu ugotovimo, da rdeča nit zgodbe ne obstaja oz. da jo sestavlja kolaž nepovezanih motivov, ki so že sami po sebi absurdni. Že začetni stavki o rdečelasem človeku brez oči, ušes in las, trebuha, ramen in notranjih organov in nenavaden dramaturški prehod na zgodbe, v katerih nastopajo starke, nam daje vedeti, da nas bo predstava posrkala v vrtinec številnih dramaturških eksperimentov in nelogičnih preobratov, v katerih se bodo možgani prisiljeni fokusirati zgolj na 'tukaj in sedaj' in zanemariti iskanje nekega višjega smisla ali poante, kar je tudi namen (ruskega) avantgardizma oz. absurdizma, ki želi na novo postaviti razmerja med predmeti, ljudmi in razmerji moči ter premešati karte do te mere, da gledalec spozna, da je razlika med umetnostjo in vsakdanjim življenjem povsem zabrisana. Posamezni prizori kot je obtoževanje igralcev-umetnikov z izmečki in grobo naslajanje nad brezdomnim kemikom, ki se naseli na hodniku večstanovanjske stavbe, ostajajo pretresljivo aktualni tudi skozi prizmo sodobne družbe, ki daje večji poudarek na način, kako nekdo nekaj pove kot na to, kaj pove. […] Pohvaliti velja igralce, ki so sicer s precej pompoznimi, vehementnimi in ekspresionistično pretiranimi igralskimi prijemi privabili pozornost občinstva, ki se je kaj kmalu po začetku predstave začelo zavedati, da bo fabulativni suspenz tokrat umanjkal, saj se je rdeča nit zgodbe sproti trgala in je nobeno metodološko 'kvačkanje' ni moglo zapolniti. […] Preprosta scenografija in hitro snemljiva kostumografija (Slavica Janošević) sta tudi pogoj, da se gledalec lahko bolj osredotoči na vsebino – zlasti na izrečene besede, ki so skakale pred nami kot v kakšni ponoreli ludistični ali dadaistični družabni igri in postavljale pod vprašaj tako zdravi razum kot realnost samo …

Lomljenje prizme pogleda, zvračanje pomenov, absurd, groteska ter elementi klovnovskega in varietejskega gledališča v besedilih, ki jih je izbral Ivan Peternelj, so igralcem ponudili široko raziskovalno polje, iz katerega so oblikovali igralske mojstrovine, ki so se prelivale po kombinaciji kratkih in še krajših Harmsovih zgodb. Kako poetična in čista je uprizoritev, ki bi zlahka zdrknila v tragedijo. V razpetosti med duhovitostjo in nenehno prisotnim občutjem tesnobe zaradi nepredvidljivih zunanjih okoliščin v Harmsovih delih se nahaja gosto tkanje režijskega, igralskega in glasbenega jezika Polone Janežič, ki skupaj z miselnimi smernicami (te odražajo natančne odločitve in opredelitve posameznih pomenskih sklopov) ustvarjajo pristno gledališko zabavo. Ta se razteza med užitkom, ki ni lahkoten, vendar ob razbiranju pomenov skozi čutno prisotnost igralcev do gledalca ali gledalke prihaja razumsko neobremenjen […].

Skladišče kot odlagališče predpostavlja obskurnost Harmsove misli in pisave, njegovo izstopajočo umetniško držo, ki je sprevračala estetske standarde na glavo, da bi svet v neredu in absurdu prepoznal svoj pravi obraz. Hrbtna stran sveta je lunatična, razdrobljena, nesmiselna in utopična, ki komično eskalira v tragično in prej ali slej tudi obratno. […] Četverica nastopajočih (Daša Doberšek, Janja Majzelj, Blaž Šef in Matija Vastl) je skozi posamični vidik sicer nenehno razdrobljena, sunkovito menjajo vloge, preigravajo scenografijo in spreminjajo lege govora, a ta urejeni kaos istočasno učinkuje kot zelo organizirana enota, ki ji je skupno to, da je vsak v njej drugačen. […] Skozi komično absurdne geste se kažejo takratna obubožana družba, ideološka trenja in avtorjev surovi vsakdan, vse to preoblečeno v groteskno skico medosebnih odnosov, ki nas do kritike sistema namenoma želi pripeljati prek ovinkov.

Predstava zavest, da gre pri absurdizmu za literarni pojav z začetka 20. stoletja, na izviren način ujame že s specifično prostorsko umestitvijo […]. Scenografija ima tako skladno s Harmsovimi izvirnimi idejami o gledališču, kjer so nosilci vsebine tudi predmeti, scenografija, luč (gre za idejo odmika od dramskega teksta kot temelja postavitve) ...; vsebinsko težo tudi v Peterneljevi postavitvi; opozarja na historičnost absurda, obenem pa na njegovo stalno prisotnost. Prizori, ki medsebojno niso (nujno) dogajalno povezani (Harmsov literarni svet je poln nesmisla in se od linearne pripovedi umakne), so dramaturško in režijsko prepričljivo organizirani; predstava dobro teče, je odigrana skladno z 'absurdistično maniro', obenem ujame hkratno humornost in tragičnost, ki je inherentna podstat absurda; k atmosferi, ki ostaja močna v celotni predstavi, prispeva tudi glasba harmonija, ki poudarja komične situacije z določenim 'retro' strašljivim tonom.

Režija do konca izkoristi groteskno in se včasih nasloni na komično; vsi štirje igralci […] povsem napnejo svoja izrazila. […] Zaradi neugnane in ludistične igralske energije, zaradi duhovitih in do konca prignanih grimas in načinov govora, zaradi razigranosti igralske ekipe je Umetnost je omara duhovit, intenziven in hkrati spodobno rekonstrukcijski gledališki dogodek.