Pasja procesija

Na premieri sem se znašla obdana z nadobudnimi malčki, vsi smo približno uro napeto spremljali dogajanje. (Tokrat) štiričlanski ansambel Mladinskega je skupaj s šestimi gostujočimi glasbeniki ustvaril domiselno in (tudi domiselno tehnično podprto) glasbeno-plesno predstavo. […V]se to s pomočjo uglasbenih pesmi, ki prečešejo cel spekter glasbenih stilov (od bluesa in polke do turških ritmov in rocka), pa tudi s pomočjo plesa. Skratka dovršeno. Poklon avtorici, igralcem, glasbenikom in seveda režiserju Juretu Novaku.

Umetnost stvarnosti nastavlja ogledalo, včasih to poči, včasih pokaže grd obraz. Ogledalo vidijo tudi otroci. Ti niso tukaj, da bi jih ovijali v papirčke rožnato-modre sreče. Stereotipi, strahovi, zavračanje, sebičnost, vse to najprej zraste v glavah staršev in se šele kasneje naseli v otroške oči. [...] 'Naša dolžnost je, da doktrini nesovraštva in nepobijanja prenesemo na generacije, ki smo jih zaplodili in jih poskušamo vzgojiti. Doktrini ljubezni in spoštovanja. Doktrini odprtih meja in src,' je februarja v Delu zapisal režiser predstave Pasja procesija Jure Novak. 'Kako otroku razložiti, da je njegov vrstnik, ki ga gleda čez ograjo, nevaren? Nikakor. Otrok bo splezal, zlezel ali podrl. Ker je tako prav. Ker: tudi če nasedate sovražni retoriki, ki omejuje nas, ne njih − tudi če vas je zares strah prišlekov − tudi če vam je tujec tuj −, svojim hčeram, nečakom in vnukom svojega sovraštva ne morete in ne smete položiti v oči in duše.'

Čeprav primarno namenjen mlajši publiki, je gledališki koncert, ki je koprodukcijsko premiero v okviru festivala Bobri doživel februarja, polnokrven gledališki dogodek brez starostnih omejitev. Odrska postavitev Svetlane Makarovič namreč odpira dimenzije pomenov, za katere bi pričakovali, da so se ob njihovi prepoznavnosti (že) iztrošile – mogoče jih je brati na več ravneh, ki med seboj prepletajo humorne in (družbeno) kritične vidike sodobne situacije v svetu. […] Ta raven prikaza odnosa do tujcev in načinov njihovega sprejemanja jasno spodbuja k bolj strpni in odprti družbi, starejšim spremljevalcem pa budi tudi ne tako pomirjujoče, a vseeno zabavne aluzije – kritična refleksija sodobne ksenofobije z ekonomično rabo vseh elementov namreč angažira tudi na metaravni referenčnega okvirja.

Glasbeni aranžmaji, ki jih je po besedilih Svetlane Makarovič pripravil Uroš Buh, se vseskozi gibljejo po območju jazz fusiona, toda med predstavo neprisiljeno, subtilno vpeljujejo številne glasbene oblike in zvrsti. Glasba v tem smislu vključuje mnoge žanre (in s tem tudi kulture, iz katerih izhaja), obenem pa s premišljeno 'kombinatoriko' kaže, da je vsaka kultura nestalna, spremenljiva konstelacija ter da je sprejemanje tujih vplivov pomemben del bogatenja in razvijanja vseh kultur, saj ti pomenijo spremembe in nove perspektive, brez katerih bi lahko prišlo do stagnacije.