Baal

Rozov junak tako kot Brechtov govori, misli in dela, kar hoče. Sočne verze kuje iz slepih peg družbene anomalije, da, kot pravi,  resnica najbolj prizadene / tiste napihnjene kretene, / ki imajo umazano vest / pa mislijo, da jim mormo vsi iz roke jest / in v riti lest. Briljantna igralska izvedba v popolni predaji užitku igranja ustvari uprizoritev, ki buči v elementarni sli po življenju. Vse je le igra, ekstaza odlično odpetega komada, vrhunskega preigravanja vlog, smeh, ki ga v občinstvu izzovejo bela dekliška oblekica na telesu petdesetletnika, visoke pete in kosmate noge. Kabaret použiva razpadajoče zlorabljeno telo petnajstletnice, pedofilijo Katoliške cerkve, prevarane, razžaljene, ponižane, opeharjene, in Baal poje: Da nam življenje s čim manj muke teče / in nas tko vest kot karkol druzga čim manj peče, / si mora vsak zgradit / visok obrambni zid, / se zapret v svoj grad in varovat zaklad iz svojih najljubših razvad. 

[P]redstava dobro teče, ima dober ritem in v celotni postavitvi ohrani močno, sproščeno, humorno, obenem pa tudi nekoliko temno, zadušljivo atmosfero. Igra (Ivan Godnič, Jure Ivanušič, Uroš Maček, Robert Prebil, Matej Recer, Ivan Rupnik, Dario Varga, Matija Vastl) ustreza tonu in tipu humorja predstave in je kljub humornim pretiravanjem besedila in verzifikaciji dovolj naravna in sproščena. Najmočnejši element predstave so gotovo glasbeni aranžmaji (glasba: Aleksander Pešut - Schatzi, glasbeni aranžmaji: Vasko Atanasovski Trio, izvedba: Vaško Atanasovski, Dejan Lapanja, Marjan Stanić), ki dajejo Baalu močno atmosfero, izrisujejo ter poglabljajo ton predstave ter podpirajo njeno humorno vzdušje.

Uprizoritev je zastavljena kot burleska, ki jo uvede glasbeni trio (Vasko Atanasovski Trio, glasba Aleksander Pešut - Schatzi), ki bolj kot v preprostih songih zaživi v divjih solo pasažah. Trio spremlja odrsko dogajanje, podpira Baalove (Ivo Godnič) songe in tudi aktivno zavzame 'pripovedovalko' pozicijo, s čimer šiva prehode med prizori ter uokvirja celotno uprizoritev.

Zagrebško občinstvo se že dolgo ni tako zabavalo kot na odprtju 34. Gavellovih večerov, ko je gledalo Baala Slovenskega mladinskega gledališča iz Ljubljane. […] Taufer Baalovo beganje spreminja v polnokrven gledališki dogodek, v katerem osmerica igralcev odigra petkrat več vlog. Žar in ritem, s katerima igrajo, sta glavna aduta predstave, od vsake najmanjše podrobnosti skrbno razdelanih likov do načina, kako obvladujejo hojo v visokih petah, da gledalec pozabi, da na odru moški igrajo ženske. V nekaterih prizorih to postane povsem nepomembno, v drugih je vir sijajne zabave ali ostrega komentarja. Shakespearejanski premik v čas, ko so na odru smeli biti samo moški, še krepi ludizem in sarkazem te predstave. Enotnost njihove neverjetne soigre je na odru, pred našimi očmi, vzpostavila povsem nov, premaknjen svet. Videli smo eno tistih redkih predstav, ki se upirajo opisom in pojasnjevanju. To je gledališče, ki ga je treba gledati. In si ga zapomniti.