2019/2020 — 64. sezona
Simona Semenič

še ni naslova

Režija: Tomi Janežič
Izhodišče za ustvarjalni proces je mit Don Juana.
Dodatno besedilo so prispevali ustvarjalci predstave.
Premiera: 6. 10. 2018
Predstave
nedelja / 20. 10. / 10:00 / SNG Maribor
Zasedba
Ustvarjalci
  • Dramaturgija: Tomi Janežič
  • Scenografija: Branko Hojnik
  • Izbor glasbe: ustvarjalci predstave
  • Kostumografija: Marina Sremac
  • Oblikovanje zvoka: Silvo Zupančič
  • Oblikovanje svetlobe: David Cvelbar, Tomi Janežič
  • Asistenca režije: Mirjana Medojević, Daniel Day Škufca
  • Asistent scenografije: Aleksander Vujović
  • Video: Dušan Ojdanič
  • Oblikovanje maske: Nathalie Horvat
  • Svetovalka za jezik: Mateja Dermelj
  • Vodja predstave: Gašper Tesner
Opis

Don Juan je eden tistih literarnih likov, ki so doživeli največ obdelav. Za izhodišče si ga je vzel tudi Tomi Janežič z ekipo, ki se mu je raziskovalno in laboratorijsko približevala vso prejšnjo sezono. Vzporedno s tem je nastajalo novo dramsko besedilo Simone Semenič z naslovom še ni naslova. Avtorica se je Don Juanu, ki tokrat nosi kleno slovensko ime Janez, približala z vidika njegovih »zapeljank« in posledic njegovih dejanj – ki se vsa zlijejo v celoto v enem samem hipu, enem samem utripu srca. V trenutku, ki je potreben, da telo, ki zdrsne z ležišča, trešči na trda tla. Besedilo se je, kot se je izkazalo, izvrstno povezalo z gradivom, nastalim na vajah, in Janežič ga je subtilno združil v bogato, razplasteno celoto, ki dodaja še en pogled na brezštevilne različice Don Juana in donjuanizma, predvsem pa spregovori o naših radostih, upanjih, strahovih in stiskah. Tukaj in zdaj.

Iz tiska

Tematike stereotipnega in nespornega donjuanovskega mačizma se besedilo loti z vidika posledic, kot so posilstva, zavrnitve, vprašanje živeti ali umreti, odtekanje življenja v razočaranju, prometna nesreča, občutek luzerja, sanje sesute v prah ... Vse to je v gledališču Semeničeve in Janežiča, z odlično igralsko ekipo, lepo, mogočno in magično, povzpeto na raven ujetega trenutka, ki je prehoden. Vse elemente uprizoritve prežema občutenje prehodnosti, v kar popeljejo tudi gledalca in ga dobesedno prevetrijo.

Janežičev psihodramski režijski in dramaturški pristop in ostra, razplastena dramska pisava Semeničeve nas soočita z enkratno rinfuzo vsega odrskega. Pred nami je avtopsija živega odrskega organizma, ki do kapilar pulzira v trajajoči hipnosti. Čas jemljemo na mnoge načine, percepcija trenutka je osupljiva. Skorajda prazno prizorišče naselijo izpovedi, fantazije, travme. Ves človeški material se razstavi pred nami v vsej svoji veličini in bedi. Tematiziranja klišejskega donjuanstva v vseh njegovih pojavnih oblikah se lotevajo v mejnih legah zlorab, posilstev, smrti, odnosa do transcendence, življenjskih porazov, deziluzij. […] Požrtvovalen igralski ansambel, ki mu nič človeškega ni tuje […], je dobesedno pustil dušo na odru. Tako od blizu in zares jih še nismo vzeli, kot bi bili na kakem internem srečanju z njimi skorajda. […] še ni naslova je pravi naslov za nedefiniranost, razprtost begotnosti teatra. Drzna, odlična programska poteza sicer zvečine zelo drugačnega, družbeno angažiranega SMG.

Režiser besedilo poveže z gradivom, nastalim na vajah, vendar strukturno razdelitev še vedno pusti zaznavno – tekst preplete z nizanjem osebnih pripovedi. […] V prostorskem razgrinjanju besedilne razplastenosti Janežič še podkrepi številne časovnosti, ki jim igralske izpovedi vnesejo dodatno vsebinsko dostopnost (seksualne izkušnje, zlorabe moči, posledice donjuanovskega/janezevskega mačizma). Celotna igralska zasedba, naj omenim Anjo Novak, Staneta Tomazina, Natašo Keser, Blaža Šefa, Borisa Kosa, z individualno presunljivo, odrsko odgovorno ter kolektivno pripadno igro zgradi ganljiv, mučen, humoren in estetsko dovršen gledališki organizem; v igro se vključuje tudi Janežič, ki jo ritmizira in zaostruje. Dogodek bo zaradi nepodrejenosti rigidni strukturi naslednjič gotovo zaživel nekoliko drugače, ne da bi osiromašil svojo živost. Ob razbremenjenosti fiksacije pomena, ki jo prinaša časovna razprtost (in odločitev za preživetje dneva v gledališču), še ni naslova ravno skozi trajanje preizkusi drugačen način imaginacije in gledanja – občutljivosti, ki v vzniku skupnosti, v sebi, v drugem, v dnevu, v trenutku, v vseh teh začasnostih in identitetah lahko prepozna čudež. 

Gostovanja

  • Borštnikovo srečanje, Maribor, 20. 10. 2019
  • MOT, Skopje, Makedonija, 14. 9. 2019
  • Teden slovenske drame, Kranj (odigrana v Ljubljani), 7. 4. 2019
Nagrade

  • Šeligova nagrada na 49. Tednu slovenske drame (2019)
  • nagrada občinstva na 49. Tednu slovenske drame (2019)
Gradivo za novinarje
ZAHVALE

Zahvaljujemo se Urošu Kaurinu, Žarku Prinčiču, Tjaši Črnigoj, Tinu Grabnarju, Maruši Kink, Katji Legin, Simoni Semenič, Kristini Lelovac, Petru Sarjanoviću, Radiu Trst A, Ireni Preda, Matjažu Jankoviču, Matjažu Bricu, mag. Luciji Mak Uhan, Branislavi Djurica, GET inženiringu, d. o. o.