Metamorfoze 4°: Črne luknje

Predstava uspešno prenaša na oder formo intervjuja oziroma pogovora; fizik (v predstavi sicer preimenovan) v različnih časoprostorih (npr. v zaporu, doma, v studiu ter v različnih časovnih obdobjih) podaja intervjuje, ki vselej gravitirajo k 'črni luknji' njegovega življenja; obsodbi sodelovanja s teroristi. [...] Performans vzpostavlja fragmentarnost in nezaključenost informacij, ki tvorijo mrežo človeškega bivanja, tudi skozi uprizoritvene drobce, krajše prizore, ki se pojavljajo med intervjujem/intervjuji, ter razdrobljeno naslavljajo tudi teme umetne inteligence, pogleda, (ne)zmožnosti stika s sočlovekom in druge. Kar ujamemo le mimobežno, z enega vidika, se zatakne v tej mimobežnosti in vedno gravitira k njej. To obče spoznanje se poveže s spoznanjem o reprezentaciji terorizma znotraj zahodnih politik in popolnega spregledovanja kompleksnosti bodisi lastne pozicije bodisi pozicije drugega. Predstava nepretenciozno, presenetljivo neobremenjeno spregovori o terorizmu in realijah sodobne politike, obenem pa naslovi tudi obča vprašanja, ki povratno pojasnjujejo prav brezizhodnost trenutne politične situacije.

Bara Kolenc zna biti natančna prav v vzpostavljanju vizualne podobe odra in celotne sugestivnosti ambienta kot instalacije z učinkom monumentalne sile […]. Ko ob vstopu v dvorano v nosnice zareže vonj gume in se pogled ustavi na stolpih ogromnih gumijastih obročev na odru, je metafora jasna in podvojitve z zvokom razburkanega morja kmalu zatem niti ne potrebujemo. Uprizoritev se sicer ne spusti v obravnavo toka migrantov in beguncev, a vendarle jo zanima osrčje evropske krize ob soočanju kultur. Še točneje, nezmožnost soočanja in obenem ta nezmožnost kot simptom notranje evropske krize in krize posameznika iz zahodnega sveta.

Četrto od Metamorfoz, večletnega avtorskega projekta, ki ga Bara Kolenc snuje v odnosu do monumentalnega Ovidovega dela, zaznamuje dvodelnost gradiva, jezika, pripovednega načina in konceptualne zasnove. Oder zgornje dvorane SMG postane prostor nizanja teh dvodelnosti, medtem ko je njihov stik, ki povezuje pomenske dimenzije predstave, v nestanovitnosti sklepnega oblaka dima. […] Večplastna sopostavitev obeh polov predstave njuno pomensko zvezanost prepusti krhkemu ravnovesju, ki se kot meglica dviguje in čez hip že razblini. Občutek splošne brezizhodnosti in vznikajoče grožnje kanalizira skozi kompleksnost, ki je zavita v distopično črnino, iz katere svetloba nikoli ne uide, a vendarle vsebuje utopično špranjo, skozi katero vseeno pride noter.

Te različne perspektive pogleda na stvari, to konstruiranje paralelnih resničnosti odlično odraža besedilo predstave, ki ga odlikuje večplasten zapis zgodbe muslimanskega znanstvenika, zgodbe katere tragičnost odraža vprašanje: Torej, kaj ste najprej, musliman ali znanstvenik? Družbeni plasti njegove zgodbe ustvarjalci kot paralelno resničnost sopostavijo njegov notranji svet, plastenje resničnosti pa odraža tudi uprizoritveni kod predstave kot celote, ki temelji na prepletanju različnih žanrov in postopkov. Besedilno raven dopisujejo glasbeno vizualne krajine, dokumentarni lok predstave sekaj poetični zapisi in groteskni performativni vložki, drobljenje totala resničnosti pa odraža tudi sočasno uprizoritev predstave tako na odru kot, preko prenosa izbranih fragmentov predstave, na svetovnem spletu. Katera je torej tista resničnost, ki je naša resničnost?