Narodna sprava: Krajine svobode

Vse bolj jasna in unikatna prepoznavnost programske usmeritve Slovenskega mladinskega gledališča kot enega od institucionalnih gledališč v našem prostoru je, da v njegovi produkciji nastajajo v času trajajoče in različnih prostorih uprizarjanja raztezajoče se predstave. Replike predstav v smislu poudarjanja konteksta, v katerega je delo vpeto, se tako v različnih formatih, od sporočil za javnost do novinarskih konferenc in širše dejavnosti Mladinskega, ki izhaja iz deklarirane političnosti njegove programske usmeritve, začnejo uprizarjati že preden vstopimo v dvorano in se ponovno prek sporočil za javnost ustvarjenih v gledališču ali kot odziv kritiške in strokovne pa tudi širše javnosti, razlivajo v čas, ko aplavz ponikne. Ta proces, časovnost in produkcijska večplastnost tokrat zanimivo odseva tudi v premierno uprizorjeni Narodni spravi: Krajine svobode. Predstava sodi v opus del, ki so plod večletne interdisciplinarne raziskave avtoric na temo antifašističnega nasledstva jugoslovanske socialistične revolucije v času druge svetovne vojne. Avtorici izhajata iz dokumentarnega gradiva, pričevanja partizank in se osredotočita na v prostoru in spominu manj vidno vlogo žensk v organizacijah odpora. Uprizoritveni kod temelji na raztezanju prestave v času in prostoru, na minimalizmu in repetivnosti, celo meditativnosti vizualnih in zvočnih slik, ki v scenografski rešitvi Mateja Stupice delujejo kot nekakšno razstavljanje spomina, plastenje, razpiranje. Predstavo dodatno kontekstualizirajo besedila objavljena v gledališkem listu. Zlita z izkušnjo poziva k preizpraševanju ciljev scenarijev narodne sprave, ki se, po besedah avtorice in producentov predstave, danes uprizarjajo tako v slovenskem kot širšem postjugoslovanskem in tudi evropskem prostoru.

Krajine svobode so predstava mnogih vizur in perspektiv, a njen začetek in konec jasno vzpostavita središče uprizoritve. V centru uprizoritvenega prostora se nahaja svetla lesena scenska konstrukcija (scenografija Matej Stupica), s pomočjo katere režiserki Ana Vujanovič in Marta Popivoda subtilno oblikujeta glavni pomenski poudarek predstave – mobilizacijo spomina na antifašizem v aktualni kolektivni spomin in zgodovinsko vednost. Središčni spomenik, na katerega je projicirano valovanje morja, ni monumentalen v smislu nedotakljive veličine, temveč je sestavljen iz zgodovinskih ostalin, je blok preteklosti, zgrajen iz spominskih delcev. Morda zveni abstraktno, vendar uprizoritev prav stvarno razstavi ta konstrukt – razprtje objekta zgodovine spremljajo spominske pripovedi, ki gradijo sedanjo zgodovinsko zavest. [...] Spominske fragmente ženskega pogleda na dogodke druge svetovne vojne, ki jih z nežno pozornostjo in odgovornostjo podajajo Katarina Stegnar, Damjana Čeme in Vida Rucli, je na trenutke morda težko razlikovati med seboj, kar zgolj poudari kolektivno pripadnost. Njihovo počasno gibanje podaljšuje zgodovino, ne le z vračanjem v izvorni čas druge svetovne vojne, temveč tudi v prihodnost, v katero je naperjena in kamor vodi zborovski pevski zamah.

Ženski obrazi vojne in vsakodnevno življenje za podobami iz prvih bojnih linij prinašajo drugačen ritem spomina, organiziran skozi počasno in mehko valovanje gledališke situacije, ki se razteza skozi prostor. [...] Prostor, video, svetloba, zvok, pete pesmi, besedilni in gibalni fragmenti v razprostrti časovnosti skupnega sooblikujejo krajine neke osebne in skupne zgodovine, v katerih nobeno telo ni izvzeto. Tega uprizoritev ne dosega le z minimalnimi in precizno oblikovanimi režijskimi rešitvami, temveč v veliki meri z organizacijo skupne naselitve te instalacije, ki gledalcem ne usmerja pogleda, niti ga ne točkovno priteguje, temveč mu omogoča tudi zgolj prisotnost, potapljanje v situacijo in izkustvo ter avtonomno izbiro lastne gledalske pozicije in pozornosti, ki se lahko v navezavi na dogajanje prepusti tudi povsem notranjim tokovom čutne imaginacije.

Čeprav Krajine svobode delujejo kot nežno, žensko videnje antifašističnega boja, pa vsebujejo tudi aktivistične tone, čeprav drugačne od tistih, ki so značilni za 'razbijaški' levičarski teater. Avtorici namreč v predstavi gledalce spomnita, daje 'odpor proti fašizmu možen v vsakršnih razmerah, bil je možen v okupirani Ljubljani, celo v Auschwitzu', hkrati pa s poudarkom na telesnosti presegata po njunem mnenju 'zastarelo levičarsko ideologijo', ki povsem zanemarja dejstvo, da 'ideologija vedno deluje tudi z vsiljevanjem življenjskih slogov'.

Vojna je kot dihanje brez zraka, pravi ena od udeleženk protifašističnega boja. To vzdušje vojne predaja predstava Krajine svobode, za njo stojijo konkretne osebe. Zdravnica Zora Konjajev, organizatorka varnostno-obveščevalne službe OF Zdenka Kidrič in soorganizatorka uporniškega gibanja v Auschwitzu Sonja Vujanović. Fragmenti iz njihovih zgodb postanejo del gledališke krajine, kajti avtorici sledita ideji dramaturgije krajine in tu gre za žanr, ki v obliki koreografiranih instalacij vedno bolj prodira v sodobno umetnost. Gledalci se znajdemo na odru, na odejah. Na platnih gledamo esejistične refleksije lokacij vojne in grajene spomina njanjo. Igralke v koreografiji počasnega giba predajajo anekdote in misli udeleženk vojne, zbor sestavi atmosfero. Kdor pričakuje sklenjen dramski tekst, bo razočaran. A večmedijska gledališka instalacija vendar prenese sporočilo – ženske v vojni govorijo drugače. Ker, ja, tudi to, da si v hudih časih urediš pričesko, se kljub preplašenosti odločiš za drzno reševanje pšenice, vse to govori o tem, da te vojna ni premagala, ti ni vzela dostojanstva.