Vsi junaki zbrani
- France
- Maruša Majer/Sara Gorše (vskok)Mojca, tudi Mojca Pokrajculja
- Žan KoprivnikPeter, tudi Peter Klepec
- Zala, tudi Miklova Zala
- Martin, tudi Martin Krpan
- Krištof, tudi Krištof Lambergar
- Francetova mama; Glas iz režije
- Kralj Matjaž
- Draga PotočnjakLiza, voditeljica kviza
- Koreografija: Branko Potočan
- Dramaturgija: Andreja Kopač
- Scenografija: Branko Potočan, Sandi Mikluž
- Kostumografija: Barbara Stupica
- Glasba: Marko Brdnik, Jure Vlahovič
- Lektorica: Mateja Dermelj
- Oblikovanje svetlobe: Tomaž Štrucl
- Oblikovanje zvoka: Marijan Sajovic
- Oblikovanje maske: Barbara Pavlin
- Vodja predstave: Urša Červ / Gašper Tesner
Režiser in koreograf Branko Potočan ter dramatičarka Draga Potočnjak sta skupaj »zagrešila« že Kekca, ki je pri nas oral ledino plesno-gledališkega žanra za otroke. Tokrat skozi prizmo slovenskega pravljičnega izročila na eni strani in otroka na pragu pubertete na drugi raziskujeta polje junaštva. V predstavi srečamo skupino otrok med pripravami na kviz Vsi junaki zbrani. Med dvanajstletniki se znajde tudi desetletni France izjemnih intelektualnih in socialnih sposobnosti, ki pa se po telesni spretnosti ne more meriti s starejšimi vrstniki. Prav ta pa je med odraščajočimi dečki še kako pomembna ... V dogajanje se vpletejo tudi Francetove sanje, v katerih njegovi starejši tovariši zaživijo kot slovenski pravljični junaki – Peter Klepec, Martin Krpan, Mojca Pokrajculja, Miklova Zala in Krištof Lambergar –, četudi se v svojih vsakdanjih življenjih kot Peter, Martin, Zala … vedejo precej nejunaško. V uprizoritvi pomembno mesto zavzemata gib, saj se zgodba ves čas zapleta in razpleta prav ob soočanju telesnega in miselnega, in humor kot tisti jezik, ki si najhitreje in najuspešneje utre pot do ljudi.
Predstava, ki jo zastavi beseda, naprej pa jo zelo učinkovito poganja gib (koreografija je močnejši del uprizoritve nasploh), poskuša združiti različne dokumentarne, duhovne, čustvene in fizične svetove. Med sabo se prepletajo v preteklem, bolj zapisanem zakonom narave, in sedanjem, bolj odtujenem, tehnološkem. Izhodišče razmisleka o vizijah sedanjega in prihodnjega sveta, ki bi moral pripadati mladim, tako snovalci predstave iščejo v slovenskem ljudskem pripovedništvu, v pravljicah, pesmih, mitih, vilinskih in bajeslovnih bitjih ter najbolj v obljubi osrednjega lika ljudskih pripovedk, kralja Matjaža, da se bo ob najbolj hudi uri za tukajšnji živelj vendarle predramil, združil razdruženo, ločil dobro od zla in pomagal najti pravo smer. To se zgodi vendarle v sanjah, po rahlem pretresu možganov enega najbolj zajedavih fantičev, ki pa ni preveč spreten v izvajanju urbanih gibalnih veščin, čeprav je parkur, na odru je kot scenski element le igralo, simbol za akcijo, da se vzamemo v roke, spoznamo vrednost znanja in se upremo nasilju marketinga, potrošništva, zlorabi moči nad socialno šibkejšimi in mlajšimi. Pomemben del predstave je tudi televizijski kviz, ki odkrije resnična ozadja iskanja znanja. Tudi predstava v celoti je nekakšen test v izbranih poglavjih ustne in pisne dediščine, čeprav se včasih različni jeziki starega in novega besedišča hudomušno zmešajo in napravijo zmedo v glavah dvojih junakov, ki pripadajo tako igrišču zgodovine kot bližnjega parka.
Besedilo Drage Potočnjak prepleta odraščanje v sodobni družbi z izkušnjami in vrednotami junakov slovenskega izročila, 'koreografska režija' Branka Potočana ga dopolnjuje v odrsko 'našponan' vrtinec telesne in miselne razgibanosti. [...] Potočanov parkur kot urbana telesna disciplina premagovanja ovir s poudarkom na svobodi gibanja, ustvarjalnosti in netekmovalnosti je odlična izbira za izraz mlade in zagnane druščine ter hkrati usklajena z nevsiljivim nagovorom k aktivnosti, druženju na dvoriščih in vpraševanju o tem, kako živeti skupaj z drugimi, ki ga uprizoritev naslavlja mlademu občinstvu z energično vitalnostjo. [...] Potočan razvije izjemno potencialnost gledališkega giba tako v ambivalentnem prijateljsko-tekmovalnem ozračju šolskega dvorišča kot v povezanem, a finančno obremenjenem Francetovem družinskem življenju. Dinamičen in tekoč gib s številnimi inovativnimi uporabami stopi v funkcijo dramskih odnosov, jih razlaga, razširja z dvoumnostjo in neizrečenim.
Vsi junaki zbrani je domiselna in duhovita predstava, ki je namenjena najmlajšim, gotovo pa bo zabavala tudi starejše občinstvo.