Ne Carmen!
- Dramaturgija: Urška Brodar
- Glasba: Liburn Jupolli
- Aranžmaji in korepeticija: Jože Šalej
- Elektroakustična glasba in oblikovanje zvoka: Gašper Torkar
- Koreografija: Lada Petrovski Ternovšek
- Scenografija: Dunja Zupančič
- Kostumografija: Jelena Proković
- Oblikovanje svetlobe: Borut Bučinel
- Oblikovanje maske: Nathalie Horvat
- Asistentka režije: Mojca Madon
- Asistentka kostumografije: Saša Dragaš
- Vodja predstave: Urša Červ
Carmen, znamenita opera Georgesa Bizeta, na odru Slovenskega mladinskega gledališča? Je to sploh mogoče, čemu, kako in zakaj? Kako lahko spregovorimo o žgočih družbenih problematikah in pri tem ne ostanemo pri kritiki vsebine, ampak prepoznamo tudi lastne slepe pege, predvsem pa ustaljene načine dela v gledališču? Kaj uprizarjamo, ko na oder postavimo npr. Carmen? Kako nas vsebina določa in o čem ne moremo govoriti? Zakaj bi to še uprizarjale_i, sploh pa v Mladincu? Prav zato. S pomočjo igre v igri bomo zasnovale_i predstavo o razrednem vprašanju, o uprizarjanju druge_ga, mizoginiji, stereotipih, femicidu in o samem gledališču, ki na odru pogosto nereflektirano reproducira vzorce zatiranja. Nekateri vzorci pa očem gledalk_cev ostajajo skriti, zaznati jih je mogoče v zaodrju, med vajami, po hodnikih in skritih kotičkih, med režiserjem_ko in igralko_cem, med človekom na položaju moči in drugimi sodelavkami_ci. Ali cilj, se pravi dobra predstava, res vedno upraviči vsa sredstva, tudi psihično in fizično nasilje? Kako smo potem tiste_i, ki v gledališču ostanemo, s tem zaznamovane_i?
Deset igralk in igralcev v predstavi deluje kot zbor oziroma plesni ansambel, pojejo in plešejo, nato se razdelijo v pare, v skupine ali pa na oder stopajo vsak posebej. Premiki na odru so jasno in natančno koreografirani (Lada Petrovski Ternovšek), igralke in igralci pa izjemno usklajeni. Vidimo lahko na primer vajo prizora umora in posilstva, ki jo izvajata Ivan Peternelj in Stane Tomazin, nato so tu prizori dvorjenja ter prizor, v katerem Daša Doberšek ponavlja, da je ženska najlepša, kadar ne govori. Izhodišča prizorov so namreč različna – nekateri se nanašajo na dinamiko v gledaliških institucijah, drugi na širši družbeni kontekst. Prizori delujejo kot simboli, iz katerih lahko razbiramo razmerja moči, v njih igralke in igralci ponekod poudarjajo že znane vzorce ter jih s pretiranostjo in popačenostjo v nekaterih delih potujujejo. Kostumografija vseh nastopajočih deluje enotno, istočasno pa kostum vsakemu posebej poudari specifičen karakter, pri čemer nekatere igralke uprizarjajo moške in obratno. Kostumi, ki so delo Jelene Proković, ustvarjajo izjemno estetsko kombinacijo valovitih oblek, ki spominjajo na andaluzijska ženska krila, prav tako tudi rdeča barva, ki jo poleg tega lahko povezujemo z ljubeznijo in strastjo. […] Različice koncev so komične in hkrati artikulirajo kritiko, ki je prej bila zgolj nakazana. Lina Akif tako uspešno prevzame vlogo pripovedovalke in s svojo močno prezenco ter prodornim glasom pred nami izrisuje različne zaključke: morda Carmen ubije Dona Joseja, morda prvič posluša prijateljice in se sploh ne zaplete z njim, morda Don Jose razume njeno zavrnitev ali pa se zaljubi v moškega.
Predstava Ne, Carmen! tako kot njena predhodnica, opera Georgesa Bizeta, sega v polje glasbenega gledališča. Domala ves čas prisotna operna predloga je dekonstruirana in prinaša nova sporočila tako v melodijah kot v petju, ob njej so koreografirani skupinski prizori, dueti, soli, včasih bolj plesni, včasih bolj gledališki, le malo besed, ob tem pa razkošna scenska oprema, od razkošja kostumov in odrske maske, domišljenega svetlobnega oblikovanja, radikalne scenografije, ki niz pomenov iz fabulativne osnove širi na avtorja izvirnika in se s tem tudi jasno opredeli. Vse to so sredstva, ki igralcem omogočajo izvajanje premnogih variacij. Iz izvirnika so izbrani glavni motivi: simpatija med romskim dekletom in plemičem kot razredno vprašanje, ljubosumje, ki vodi v femicid, položaj ženske v družbi nekoč in danes, izrazit mačizem. Te in sorodne motive igralska ekipa, ki smo jo že premnogokrat pohvalili zaradi njene neugnane ustvarjalne in umetniške energije, drznega iskateljstva in dovršenosti, v izrazu preigrava in izvaja v kaberejskem slogu. Ta sam po sebi vključuje mnoge travestije človeških in drugih vsebinskih teles.
Zahvaljujemo se Melisi Gutmann.