Ne Carmen!
- Dramaturgija: Urška Brodar
- Glasba: Liburn Jupolli
- Aranžmaji in korepeticija: Jože Šalej
- Elektroakustična glasba in oblikovanje zvoka: Gašper Torkar
- Koreografija: Lada Petrovski Ternovšek
- Scenografija: Dunja Zupančič
- Kostumografija: Jelena Proković
- Oblikovanje svetlobe: Borut Bučinel
- Oblikovanje maske: Nathalie Horvat
- Asistentka režije: Mojca Madon
- Asistentka kostumografije: Saša Dragaš
- Vodja predstave: Urša Červ
Carmen, znamenita opera Georgesa Bizeta, na odru Slovenskega mladinskega gledališča? Je to sploh mogoče, čemu, kako in zakaj? Kako lahko spregovorimo o žgočih družbenih problematikah in pri tem ne ostanemo pri kritiki vsebine, ampak prepoznamo tudi lastne slepe pege, predvsem pa ustaljene načine dela v gledališču? Kaj uprizarjamo, ko na oder postavimo npr. Carmen? Kako nas vsebina določa in o čem ne moremo govoriti? Zakaj bi to še uprizarjale_i, sploh pa v Mladincu? Prav zato. S pomočjo igre v igri bomo zasnovale_i predstavo o razrednem vprašanju, o uprizarjanju druge_ga, mizoginiji, stereotipih, femicidu in o samem gledališču, ki na odru pogosto nereflektirano reproducira vzorce zatiranja. Nekateri vzorci pa očem gledalk_cev ostajajo skriti, zaznati jih je mogoče v zaodrju, med vajami, po hodnikih in skritih kotičkih, med režiserjem_ko in igralko_cem, med človekom na položaju moči in drugimi sodelavkami_ci. Ali cilj, se pravi dobra predstava, res vedno upraviči vsa sredstva, tudi psihično in fizično nasilje? Kako smo potem tiste_i, ki v gledališču ostanemo, s tem zaznamovane_i?
Predstava Ne, Carmen! tako kot njena predhodnica, opera Georgesa Bizeta, sega v polje glasbenega gledališča. Domala ves čas prisotna operna predloga je dekonstruirana in prinaša nova sporočila tako v melodijah kot v petju, ob njej so koreografirani skupinski prizori, dueti, soli, včasih bolj plesni, včasih bolj gledališki, le malo besed, ob tem pa razkošna scenska oprema, od razkošja kostumov in odrske maske, domišljenega svetlobnega oblikovanja, radikalne scenografije, ki niz pomenov iz fabulativne osnove širi na avtorja izvirnika in se s tem tudi jasno opredeli. Vse to so sredstva, ki igralcem omogočajo izvajanje premnogih variacij. Iz izvirnika so izbrani glavni motivi: simpatija med romskim dekletom in plemičem kot razredno vprašanje, ljubosumje, ki vodi v femicid, položaj ženske v družbi nekoč in danes, izrazit mačizem. Te in sorodne motive igralska ekipa, ki smo jo že premnogokrat pohvalili zaradi njene neugnane ustvarjalne in umetniške energije, drznega iskateljstva in dovršenosti, v izrazu preigrava in izvaja v kaberejskem slogu. Ta sam po sebi vključuje mnoge travestije človeških in drugih vsebinskih teles.
Zahvaljujemo se Melisi Gutmann.