Umetnost življenja: Umor na podeželju

Predstava Umetnost življenja: Umor na podeželju Barbare Kukovec, Urške Brodar in Katarine Stegnar je neposredna, dokumentarna predstava, ki v jeziku umetnosti v zgoščeni obliki, polni referenc na lastno ustvarjanje in na ustvarjanje umetnic, ki so bile ključne za razvoj feministične performativne umetnosti, govori o nasilju nad ženskami, mizoginiji in patriarhatu, sočasno pa se sprašuje, ali je z umetnostjo mogoče stvari spremeniti.  In koliko je feminizem v umetnosti naredil za feminizem žensk* na podeželju ter ali je mogoče s pomočjo umetnosti spremeniti razmerja moči med spoli. […] Predstava s tem, ko kaže na patriarhat na podeželju, na strukturno patriarhalno nasilje na delovnem mestu in tudi v intimnopartnerskih odnosih in ko pozneje nagovori femicid, kaže na krivice v sistemu in tako ne ostaja tiho. Gledališča ne sprejme kot prostora sprostitve ter zabave in sočasno pokaže na umetnice, ki v zgodovini feminizma prav tako niso bile tiho. Jezo ustvarjalke predstave izražajo skozi telo, ki je izpostavljeno binarnim kategorizacijam, spolni razliki in družbenosocialnim zahtevam, pri čemer se uspešno izognejo objektivizaciji in fetišizaciji, telo pa se kaže kot sestavni del njihovega jaza, skozenj izražajo lastno subjektiviteto in se uprejo dihotomiji telo-duh v umetniškem ustvarjanju. […] Z zavedanjem o tem, kaj so ženske za feminizem na področju umetnosti že storile, s pogledi na patriarhat iz različnih zornih kotov ter s prepletanjem osebnih zgodb, lastnega procesa ustvarjanja in dogodkov iz realnega življenja so ustvarjalke predstave artikulirale to, o čemer raje ne govorimo, prav zato pa dvorane zagotovo ne zapustimo enake_i, kot smo vanjo vstopile_i.

V dvorani Stare mestne elektrarne nas [Kukovec, Stegnar, Brodar] pozdravijo iz kupa sešitih in skupaj naloženih ženskih teles. Okončine so povsod, kot takojšen poskus soočenja publike z nasiljem, ki so ga performerke prinesle v svojih telesih. Izviren navdih pa leži v lanskem umoru triintridesetletnice v bližini Kidričevega, v neposredni bližini domačega kraja Kukovec in prostorov, v katerih so Sladke skrbi opolnomočile lokalne prebivalke. Vseeno prvi del predstave pelje humorna nota. […] [M]očnejša [je] naslednja sekvenca fotografij, v kateri so gledalke performansa naprošene, da s kartonastimi transparenti pred svojimi domovi izrazijo, kaj si želijo zase. V tišini oziroma ob zvokih petelina lahko zgolj spremljamo svet intimnejših in političnih želja in zahtev, s čimer se zdi, da se za njih zares odpre iskren prostor znotraj predstave. Vzporeden prostor nato odprejo performerke, ko spregovorijo o svojih izkušnjah nasilja in počasi začnejo ponovno razpirati teme, ki so se napovedovale na začetku predstave. Segment še posebej dobro in sveže stoji predvsem zato, ker izpostavijo izkušnje, ki po določenih, predvsem pravnih definicijah ne bi takoj oznanjale zlorabe. To v gledalki sproži več razmisleka o dojemanju nasilja, saj ni soočena s kristalno jasnimi primeri hude spolne ali fizične zlorabe, temveč mikroagresijami in pritiski bližnjih. [P]redstava stopa naprej. V maniri Valie Export in Marine Abramović se sestre Bukovec – kot performerke poimenujejo svoj trio – s hlačami na zadrgo, ki odkriva njihove genitalije, in plastično pištolo v roki, spravijo nad transparente z argumenti, s katerimi moški ponavadi oproščajo nasilje. V ozadju lahko na fotografijah spremljamo Kukovec, kako pred raznimi vaškimi domovi, avtomobili in polji ironizira podobo pravega moškega, ki ljubi svojo lovsko puško. […] Nekoliko močnejši se […] zdi trenutek, ko v publiko performerke zmečejo sešite joške, ki kot žogice poletijo po vsej dvorani. Preprosta akcija, ki pa v današnjem času prenasičenosti brutalnih podob publiko zbudi in vklopi njihove kanale empatije bolj kot katerakoli agresivna podoba. […] Potem pa se odpre še napovedana linija predstave. Kot pravi transparent, ki ga razvijejo, vstopamo v območje femicida. […] Med kronološkim popisom dogajanja se performerke druga za drugo začnejo dušiti na umetni krvi, ki jim priteče iz ust in steče na bele brezrokavne majice. Zvok grgrajočega dušenja v grlu močno zareže skozi tišino v dvorani in v gledalki učinkovito sproži doživljanje ter ponovno prebuditev in vklop empatičnega sodoživljanja […]. V zadnjem posnetku spremljamo ženske, ki na travniku skopljejo svoja lastna grobišča, v katera se uležejo, in jih z bagrom zasujejo. Vzporedno performerke v dvorani grmado sešitih trupel z verigo povlečejo do stropa. V kontekstu podeželja to vzbuja močno aluzijo na sušenje salame pod stropom, kakšne kmečke špajze, kar doda dobro mero srhljivosti.

Kot je atmosfera v Sladkih skrbeh grenko-sladka, se v podobnih emotivnih registrih nahaja tudi Umetnost življenja: Umor na podeželju, le da nas sosledje prizorov popelje po veliko bolj razgibani in široki pokrajini. Sprva je mnogo humorja in smeha, topline ob ogledu videov, ki dokumentirajo trenutke, ko je »umetnost na podeželju«, gostovanje Sladkih skrbi po različnih lokacijah južne Štajerske, ustvarila majhen žep za prepoznanje lastnih izkušenj ter za pogovor o njih. Nato pa vzdušje počasi dobi bolj melanholične tone, saj ob fotografijah reči (fotograf Andrej Firm), ki jih ženske želijo zase (npr. »da bi šla prvič na morje«), postaja še jasneje, da ena umetniška intervencija ni ne spremenila in ne izbrisala globoko zakoreninjenega patriarhata. Počasi se v sprva simpatično in marsikomu poznano pripoved o dihotomijah premika iz periferije v »center« naseljuje čedalje več kompleksnih, tudi konfliktnih afektov. Material predstave pravzaprav ves čas preskakuje, shifta, ves čas prinaša in nanaša nove in nove plasti, vsebine, postopke, podobe, izjave in tako dalje. Ob vsakem postanku v prostoru, ki mu hkrati pripada tudi lasten uprizoritveni postopek; nekje je to glasbena točka tria sester Bukovec, drugje komentiranje posnetkov z obiskov različnih krajev na Štajerskem, na tretjem mestu je »instalacija«, ki želi s performativno akcijo vzbuditi neopisljivo grozo femicida Barbarine sokrajanke. Na koncu je viseča skulptura iz mehkih rekvizitov, ki ponazarjajo razsekane dele teles – ta prizor se izvede avtonomno in izolirano, ne da bi medtem eksplicitno vzpostavljal odnos s preostalimi elementi. Četudi njena forma […] ne ponuja klasične celovitosti ne sporočila in ne načinov, s katerimi se izjavlja, je v svoji kompleksnosti tudi iskrena, kljub temu da poseže po postopkih subverzije, karikature in sarkazma (npr. glasbene točke fiktivnega tria sester Bukovec, ki poustvarjajo uspešnice, katerih besedila so marsikje mizogina oziroma globoko patriarhalna). Je intenzivno pričevanje o tem, da je pred nami poskus uprizarjanja tematike ekstremnega nasilja nad žensko, femicida, ki je zarezal v ustvarjalni proces projekta o sodobni umetnosti na periferiji.

Uprizoritev se ne osredotoči na eno samo temo, temveč se dotakne širšega razpona problemov, s katerimi se ukvarja feminizem; od spolnega soglasja in mikro spolnega nasilja do femicida. […] Med temi prizori človek občuti bes in občutek krivičnosti, ki veje iz umetnic. Morda prav zato ta del naredi tako močan vtis in zasenči preostanek predstave, zaradi njegove iskrenosti in surovosti občinstvo izgubi povezavo s prejšnjimi deli, medtem ko jedro predstave postane vprašanje femicida.