Jaz, umetnik. Jaz, državljan.
2018/2019 — 63. sezona

Kompleks Ristić

Režija: Oliver Frljić
Koprodukcija: HNK Ivana pl. Zajca na Reki; Bitef, Beograd; MOT, Skopje
Premiera: 1. 10. 2015 (Mladinsko), 20. 9. 2015 (Bitef, Beograd)
Zasedba
Ustvarjalci
  • Dramaturgija: Goran Injac, Tomaž Toporišič
  • Dramaturško-raziskovalna ekipa: Rok Vevar, Olga Dimitrijević, Ana Vilenica, Nina Gojić, Tomaž Toporišič, Goran Injac
  • Kostumografija: Sandra Dekanić, Slavica Janošević
  • Scenografija: Oliver Frljić, Dalibor Laginja
  • Izbor glasbe: Oliver Frljić
  • Oblikovanje zvoka: Silvo Zupančič
  • Oblikovanje svetlobe: David Cvelbar
  • Asistenca režije: Barbara Babačić
  • Vodja predstave: Urša Červ (SMG), Ana Vidučić (HNK)
Opis

Artaudovska gledališkoarheološka raziskava pod naslovom Kompleks Ristić je posvečena opusu Ljubiše Ristića, enega najpomembnejših režiserjev, povezanih z našim gledališčem. Ristić nas je navdihnil kot kulturni terorist, kot del paradoksa zgodovine umetnosti in civilizacije na prelomu 20. v 21. stoletje, kot sprožilec razprav o umetniških strategijah, njihovem pomenu za gledališče in družbo ter o njihovi političnosti. Toda predstava se te (politične) teme loteva na poetičen način, iz konkretnega prehaja v splošno ter spregovori v močnih, likovno izčiščenih, zvočno sugestivnih in simbolno nabitih slikah. Prav lahko bi ji dali naslov tudi Missa za Jugoslavijo.

Iz tiska

Oliver Frljić je pač vrhunski režiser, ki razume gledališče ne kot prostor preproste reprezentacije, božanja po dlaki ali zabave, temveč kot preizpraševanja, funkcioniranja teatra, publike širšega družbenega, ideološkega, političnega konteksta. [...] Zato dela Frljić postmodernistično kolažno palimpsestno odrsko podobo brez besed, dopolnjeno z različno glasbo; gledalca šokira, mu vzbuja gnus ali odpor, neka negativna čustva skratka, ter zahteva premislek, angažma. […] Kompleks Ristić je predstava, ki na oder prevaja vse pomene besede kompleks v povezavi s fenomenom Ristić. S tem provocira in razburja, hkrati pa ustvarja izjemno ekspresivne odrske podobe, ki bi zamrznjene delovale kot perfekten likovni artefakt [...].

(Tadeja Krečič, Radio Slovenija, 02. oktober 2017)

Ena takih predstav, ki jo tudi na mednarodnem območju »ex Yuge« omenjajo kot »od hudiča«, Kompleks Ristić, kot ga je opisal Oliver Frljić, je že sama po sebi udarna, in sicer nekako tako, da na svoji koži obenem začutim žgoči tlesk težke klofute in hkrati mehko božanje. Seveda niti pod razno ne gre za kako sentimentalnost, to v resnici govori zgolj o dejstvu, da sta nasilje in nežnost sad istega drevesa. Če nič drugega, se je predstava v moj slovar zagotovo zapisala pod pojem fizično gledališče: dve ženski in pet moških na skoraj praznem, za vsak prizor malo drugače urejenem odru izvaja vrsto zapletenih akcij, ki nam niti za trenutek ne pustijo do sape: na odru si podajata roko vzvišena sublimnost in vulgarnost, poetičnost in obscenost.

(Tamás Jászay, Revizor, Srbija, 30. november 2015)

Ker tudi odsotnost teksta ne pripomore k vzniku pomena, predstava, razrešena vseh zunanjih referenc, spregovori v čistem gledališkem jeziku. V enournem nizu Kompleks Ristić iz pozabe privleče sugestivne gledališke podobe – od uriniranja na zemljevid Jugoslavije do slepca, ki slepce vodi –, ki niso le stvar skupnih preteklih prostorov, ampak učinkujejo predvsem kot zaostrena kritika postsocialistične realnosti.

Uprizoritev je zgrajena kot spoj umetniške in politične zgodovine; narativni kolaž prizorov, ki se napajajo v poglobljeni raziskavi Rističevega dela in življenja, a se od tega v izluščenih podobah odmikajo v splošen, skorajda poetičen prikaz in komentar družbenopolitičnih premen na prostoru nekdanje SFRJ. Posamezni prizori so zasnovani kot izvajalsko izčiščene miniature; v njih lahko prepoznamo kompleksno zasnovo (nevidnega) ozadja, ki pa je z odrskimi sredstvi premišljeno strnjeno v izrazno skorajda minimalistične, a pomensko izrazito polne, vizualno in telesno simbolične enote. Primož Bezjak, Uroš Kaurin, Jerko Marčić, Nika Mišković, Draga Potočnjak, Matej Recer in Blaž Šef nastopajo kot izjemno funkcionalni in usklajeni gradniki teh podob, z distancirano igralsko osebnostjo in izpostavljenim znakom telesa. Poleg tega – skorajda nemi, vsekakor učinkovit element uprizoritvenega komentarja. Namesto teksta odrsko dogajanje napolnjuje glasba, ki z vsebino besedila in melodijo razpira ter intonira pomenska, interpretativna ter čustvena branja estetsko usklajene celote.

Pristop, ki izhaja iz zelo telesne akcije igralcev in igralk in posledično do neke mere ubeži utesnjujoči prostornini odra, se izkaže za učinkovit, saj mu uspe vzpostaviti tisto vrsto napetosti, ki je hkrati rezultat in dejanje jasnega, politično artikuliranega izkaza in stališča. Vendar ta artikulacija ni intelektualistična, temveč izrazito čutna. […] Igralska zasedba pri tem deluje natančno, premišljeno in organsko povezano: Primož Bezjak, Uroš Kaurin, Jerko Marčić, Nika Mišković, Draga Potočnjak, Matej Recer in Blaž Šef skupaj vzpostavijo nehierarhično povezano, fluidno, avtonomno igralsko telo, ki – tako se zdi – nagonsko beži pred potencialno utesnjujočim režijskim postopkom, čeprav ga hkrati do natančnosti spoštuje. Polna, fizično zahtevna osvoboditev igralskih teles znotraj utripajočega kolektivnega telesa, tako na ravni giba kot glasu, je omogočila njihovo intenzivno, večplastno komunikacijo z občinstvom, na podlagi katere zgradijo, utrdijo in hkrati relativizirajo – natančneje raztreščijo – podobe tragičnega, arhiviranega v svojih 'limfnih sistemih'. Igralsko telo svoja strnjena uporna čustva večkrat prepričljivo izbljuva, na ves glas, pri čemer je ključno, da ne ponazarja 'generacijskega' besa, temveč izraža lastnega.

Oliverju Frljiću je preprosto še enkrat uspelo, da na novo iznajde, kar je redka umetniška kvaliteta.

(Igor Burić, Dnevnik, Novi Sad, Srbija, 23. september 2015)

Frljić se rad ukvarja z medsebojnim odnosom prihodnosti, sedanjosti in preteklosti, z avtentičnim gledališkim jezikom (za to mu je res treba izreči priznanje), opravlja vivisekcijo človeških, umetniških in družbenih odnosov kakor tudi motivov in sporočil Ristićevih takrat preroških predstav.

Na začetku sem bil kakšnih petnajst minut malo v, hmmm, dvomih. Potem pa: a) se v narativu v bistvu začne vojna in posledično b) je postala odrska vizualna simbolika precej bolj dostopna in preprosto bolj pretresljiva. In potem se je stopnjevala v nebrzdano čudnost, ki se mi je zdela naravnost čudovita.

Ne poznam vseh referenc o delu Ljubiše Ristića. Ne glede na to sem v predstavi lahko užival. Izredno je poetična in močna. Zdi se mi, da z malo sredstvi doseže veliko čustveno angažiranost pri občinstvu, in mislim, da je to sijajno.

(Bojan Đorđev, Bilten Bitefa, Srbija, 20. september 2015)
Gostovanja

  • Festival bosansko-hercegovske drame, Zenica, Bosna in Hercegovina, 14. 5. 2016
  • Marulićevi dnevi, Split, Hrvaška, 22. 4. 2016
  • Ludwigshafen, Nemčija, 9. 3. 2016
  • Desiré Central Station, Subotica, Srbija, 28. 11. 2015
  • HNK Ivan pl. Zajc, Reka, Hrvaška, 27.–30. 10., 28. 11., 11., 12., 14. in 15. 12. 2015, 28.–30. 1. in 9. 3. 2016
  • MOT, Skopje, Makedonija, 24. 9. 2015
  • Bitef, Beograd, Srbija, 17.–21. 9. 2015
Nagrade

  • nagrada Radovan Marušić za najboljšo likovno podobo predstave na Festivalu bosensko-hercegovske drame Zenica 2016 Oliverju Frljiću in Daliborju Laginji za scenografijo, Sandri Dekanić in Slavici Janošević za kostumografijo in Davidu Cvelbarju za oblikovanje luči
  • nagrada za najboljšo režijo na Festivalu bosensko-hercegovske drame Zenica 2016 Oliverju Frljiću za režijo
  • glavna nagrada Festivala bosensko-hercegovske drame Zenica 2016 za najboljšo predstavo v celoti