Kot jabolko sladko, visoko na veji
- Pia Prezelj
- Kurator cikla esejev Takorekoč: Boštjan Narat
Kaj je čakalnica upravne enote, če ne prostor vmesnosti, prostor seganja po tem in onem, prostor, v katerem se bohoti želja? In kaj dobiš, če tja postaviš nedavno poročeno in prav tako nedavno ločeno pisateljico, izmojstreno v neizpolnjenem?
Gledališki esej Pie Prezelj, ki se razmahne v družbi esejistke Anne Carson, pesnice Sapfo, pesnice in pisateljice Svetlane Makarovič ter soigralke Katarine Stegnar, ni žalostinka prezgodaj zagrenjene ločenke, temveč odkritosrčen, večplasten, s harmoniko podmazan premislek o domu, zakonu, družini in pripadnosti. Pa tudi o tem, kako hitro in kako zlahka želja po pripadnosti postane orodje v rokah tistih, ki posedujejo vse od resnice do odrešitve. No, naše resnice, naše odrešitve. Kajti obstaja tudi njihova.
Tako se navkljub osebni noti, ki jo ustvarja začetni poudarek, eseja Kot jabolko sladko, visoko na veji drži izrazito seriozen, na trenutke celo moralističen ton. Ta odpira zavest o trdni zakoreninjenosti družbene zavesti o partnerstvu in konceptu jedrne družine kot najvišjem smotru odraslosti ter tako načenja težo, ki jo posamenik_ca čuti, ko denimo teh idealov ne doseže oziroma v njih zaradi takšnih ali drugačnih razlogov ne vzdrži. Pri tem na tekstualni ravni pri občinstvu vzbuja občutek, da gledamo nekakšen uvod, del razprave, ki bi lahko (in morda tudi bo) razvila še številne druge poante ali odprla širše perspektive. K serioznosti prispeva tudi sama izhodiščna situacija, ki avtorico kot »sveže poročeno« in kmalu zatem »sveže ločeno« umešča v prostor čakalnice na upravni enoti. Kot glas te upravne enote, družinskega zakonika ter prevzemanja drugih citatnih pozicij se v uprizoritev vključuje Katarina Stegnar. Stegnar ustvarja zelo intrigantno in mestoma celo paradoksalno igralsko prezenco, saj navkljub zavedanju, da večji del navaja ali povzema druge govorce in za razliko od Prezelj ne govori iz osebne izkušnje, njene dele preveva občutek izrazitejše osebnosti, s čimer ključno pripomore k razgibavanju pripovednega toka. […] Kot jabolko sladko, visoko na veji je tako najmočnejše, ko svojo literarno noto sopostavlja z birokratizacijo nečesa na videz tako preprostega, kot je 'ljubezen' med dvema osebama. Predstavlja košček mozaika v raziskovanju zgodovine izgradnje patriarhalnih idealov in raziskuje kotičke, kamor so se le-ti zakopali.