Kot jabolko sladko, visoko na veji
- Pia Prezelj
- Kurator cikla esejev Takorekoč: Boštjan Narat
Kaj je čakalnica upravne enote, če ne prostor vmesnosti, prostor seganja po tem in onem, prostor, v katerem se bohoti želja? In kaj dobiš, če tja postaviš nedavno poročeno in prav tako nedavno ločeno pisateljico, izmojstreno v neizpolnjenem?
Gledališki esej Pie Prezelj, ki se razmahne v družbi esejistke Anne Carson, pesnice Sapfo, pesnice in pisateljice Svetlane Makarovič ter soigralke Katarine Stegnar, ni žalostinka prezgodaj zagrenjene ločenke, temveč odkritosrčen, večplasten, s harmoniko podmazan premislek o domu, zakonu, družini in pripadnosti. Pa tudi o tem, kako hitro in kako zlahka želja po pripadnosti postane orodje v rokah tistih, ki posedujejo vse od resnice do odrešitve. No, naše resnice, naše odrešitve. Kajti obstaja tudi njihova.
Esej tako ustvari dva pola, ki vedno znova soobstajata in se povezujeta, tudi ko si želimo ustvarjati lastne pravljice. Pia Prezelj in Katarina Stegnar umetelno ter stalno s kančkom subtilnega humorja, morda celo samozavedanja in cinizma, gradita most med sanjaškim upanjem, željo po nekem življenju, ter birokratsko podstatjo tega. Hrepenenje po idiličnem zakonskem življenju je vedno pospremljeno s suhoparnim dokumentom, ki ga definira. V tem aspektu esej postane pokrajina vsakdanjega življenja, v katerem se srečata individualistična fantazija in vsesplošna banalnost našega obstoja, trk zakonika in pravljice. […] Kot jabolko sladko, visoko na veji predstavlja družbeni razmislek skozi avtoričino osebno izkušnjo, pri čemer nastopajoči spretno plujeta med potencialnima pastema: pretirano patetiko in abstraktno filozofsko ali birokratsko ujetostjo. S tem, ko Pia Prezelj svoje raziskovanje utemeljuje na intimnih, lastnih primerih, se pripoved izogne tako čustveno pretirani izpovedi kot odtujeni teoretični analizi. To ravnovesje ji zato omogoča raziskovanje pripadnosti, identitete in družbenih struktur onkraj didaktičnosti o zgodovinskem razvoju zakonske zveze ali definicije doma. Ti, širši konteksti so prisotni in bogatijo besedilo, vendar v njem ne prevladujejo. S tem se pojmi, ki jih uporablja avtorica, ne realizirajo kot statični kulturni konstrukti, temveč kot živa resničnost, ki oblikuje osebne in družbene pokrajine.
Tako se navkljub osebni noti, ki jo ustvarja začetni poudarek, eseja Kot jabolko sladko, visoko na veji drži izrazito seriozen, na trenutke celo moralističen ton. Ta odpira zavest o trdni zakoreninjenosti družbene zavesti o partnerstvu in konceptu jedrne družine kot najvišjem smotru odraslosti ter tako načenja težo, ki jo posamenik_ca čuti, ko denimo teh idealov ne doseže oziroma v njih zaradi takšnih ali drugačnih razlogov ne vzdrži. Pri tem na tekstualni ravni pri občinstvu vzbuja občutek, da gledamo nekakšen uvod, del razprave, ki bi lahko (in morda tudi bo) razvila še številne druge poante ali odprla širše perspektive. K serioznosti prispeva tudi sama izhodiščna situacija, ki avtorico kot »sveže poročeno« in kmalu zatem »sveže ločeno« umešča v prostor čakalnice na upravni enoti. Kot glas te upravne enote, družinskega zakonika ter prevzemanja drugih citatnih pozicij se v uprizoritev vključuje Katarina Stegnar. Stegnar ustvarja zelo intrigantno in mestoma celo paradoksalno igralsko prezenco, saj navkljub zavedanju, da večji del navaja ali povzema druge govorce in za razliko od Prezelj ne govori iz osebne izkušnje, njene dele preveva občutek izrazitejše osebnosti, s čimer ključno pripomore k razgibavanju pripovednega toka. […] Kot jabolko sladko, visoko na veji je tako najmočnejše, ko svojo literarno noto sopostavlja z birokratizacijo nečesa na videz tako preprostega, kot je 'ljubezen' med dvema osebama. Predstavlja košček mozaika v raziskovanju zgodovine izgradnje patriarhalnih idealov in raziskuje kotičke, kamor so se le-ti zakopali.