Kje mi živimo

Kje mi živimo satirizira slovensko stanovanjsko problematiko, ki je najbolj pereča nemara prav v Ljubljani. Najemnine se višajo, stanovanja, bolje rečeno luknje, se manjšajo. Kako bolje uprizoriti pomanjkanje cenovno dostopnih domov kot s site-specific gledališčem. Gre namreč za uprizoritev, ki je prilagojena specifični lokaciji. […] Bizarnost razumevanja stanovanjske krize kot individualnega problema in prelaganja krivde na posameznico je potencirana z umetnim bliščem resničnostnega šova. Tako smo priča potvarjeni resnici, saj se, medtem ko se tekmovalke grebejo za drobtinami, ponudniki mastijo z dobički. Boru Ravbarju uspe podobno kot Nini Rajić Kranjac pri Angelih v Ameriki. Prostorska razgibanost uprizoritve gledalko pusti ugibati, kaj bo prizoru sledilo, preprosto ji ne more postati dolgčas. Obenem dobijo sobe, klet, parkirišče, na katerih se dogajanje odvija, eno glavnih vlog. Pričajo o tem, kako globoko je stanovanjska kriza zakoreninjena. […] Kje mi živimo [i]zpostavi perverznost tega, da je streha nad glavo postala privilegij. Dom pa je izgubil pomen.

Prehajanje med različnimi profili ljudi iz različnih socialnih kontekstov opozarja na kolektivnost stanovanjske problematike, ki preplavlja vse družbene sfere. Stane Tomazin v vlogi voditelja občinstvo ves čas poziva, naj med prizori najdemo osebo, ki si stanovanje najbolj zasluži, nato pa nas povabi na oder Nove pošte, kjer se začne oziroma nadaljuje resničnostni šov. Prisotnost TV-zaslonov in komičnih vložkov, ki smo jih lahko zaznali že v prvem delu predstave, se sedaj potencira. Resničnostni šov posameznice_ke, ki so se znašle_i v podobni situaciji, obravnava kot nasprotnice_ke, jih med seboj odtujuje, s tem pa predstava artikulira kritiko odtujenega vsakdana kapitalističnega sistema, v katerem sistemsko vprašanje doma rešujejo profitna podjetja, žrebi in nagradne igre. […] Dokumentarni, groteskni in deloma nadrealni elementi so v predstavi tekoče stkani v celoto, njen konec pa nas opozori, da je stanovanjska problematika kolektivni problem, proti kateremu se bomo kot posameznice_ki lahko zgolj neuspešno borile_i.

Ali se zavedamo stiske študentke in nosečnice, ki ji je lastnica stanovanja prekinila najem? Ali se zavedamo stiske matere treh otrok, samohranilke, ki se seli iz stanovanja v stanovanje, ker ne zmore plačevati obveznosti? Ali se zavedamo stiske moškega srednje generacije, ki je izgubil stanovanje iz homofobnih razlogov? Ali se zavedamo stiske moškega, ki je stanovanje izgubil zaradi slabe sreče v ljubezni in življenju? Ali se zavedamo stiske ženske, ki je bila leta 1992 izbrisana iz državnih registrov? Ali se zavedamo stiske ostarelih z minimalno pokojnino in streho, ki pušča? Ali se zavedamo? Ustvarjalci predstave Kje mi živimo se teh stisk očitno zavedajo in jih pred občinstvo postavijo kot omnibusni niz zgodb predstavnikov družbenih skupin in hkrati slehernikov slovenske heterogene družbe. V maniri deloma fiktivnih deloma avtobiografskih zgodb, nastalih v procesu ustvarjanja, predstava izpostavlja situacijo na dandanašnjem trgu najemniških stanovanj, ki je videti brezizhodna. Da je situacija še slabša, pa jo izkorišča še medijski sistem cenenega glamurja. Nekonvencionalno uprizoritev, pri kateri se gledalci premikamo skozi različne prostore – stanovanjsko hišo, zatohlo klet, parkirišče s kontejnerji, kjer predstavijo novo obliko stanovanja na štirinajstih kvadratnih metrih, in nazadnje gledališko dvorano, ki postane snemalni studio resničnostnega šova, v katerem prej omenjene posameznike še dokončno ponižajo –, spremljajo domišljene in dovršene prostorska, likovna in zvočna oprema, ki omogočajo pogoje za odlične igralske stvaritve.