55. člen

Že podnaslov predstave Dokumentarna proslava nam da vedeti, da bomo imele opravka z dokumentarnim gledališčem. Ustvarjalke so v uprizoritvi lastne izkušnje z družbenega pričakovanji glede reprodukcije prepletle z izkušnjami slovenskega feminističnega gibanja v devetdesetih, ki se je borilo, da rojevanje in nerojevanje ostaneta zgolj in samo odločitev ženske. […] A, spoiler alert, pot do dejanskega zapisa 55. člena je bila trnova in presenetljivo absurdna. To je v uprizoritvi prikazano z izpostavitvijo najbolj nesmiselnega momenta v obdobju tega nujnega boja. Skupaj z nastopajočimi si namreč ogledamo nekajminutni izsek z državnozborske seje, na kateri je, med drugim, beseda tekla o morebitni opustitvi 55. člena. Ogled posnetka seje, na katero so bile prej naštete aktivistke povabljene, a niso prišle do besede, je bil pospremljen s pikrimi komentarji igralk v slogu športnih novinarjev, ki pretirano dramatizirajo vsako malo podrobnost. Igralke ob glasnem komentiranju zobajo še pokovko, da je ta nenavadna kino izkušnja karseda pristna. Posnetek seje bi lahko preprosto izpustile, saj ni dosegla nikakršnih rezultatov, a prav izpostavljenost bizarnega diskurza, ki je takrat zadeval 55. člen, v gledalki vzbudi še večji občutek, kaj nam je bilo tega treba, ki je v uprizoritvi tako slikovito izpostavljen. […] Čeprav se je na koncu vse izteklo lepo in prav, 55. člen je v Ustavi obstal, nam dejstvo, da je bil zanj sploh potreben boj, pusti grenak priokus, obenem pa smo vesele, da uprizoritev nanj opozarja. Zdi se nam, da pa je najprimernejša publika za to predstavo šolajoča se publika. Če piske spomin ne vara, spolna vzgoja v šoli nikoli ni bila tako poučna in gotovo je že čas za nekaj sprememb.

Moč predstave je v opravljeni raziskavi in iskrenosti. Ti dve odliki sta bili opazni tudi v režiserkinih zgodnejših delih. Ustvarjalke vešče prepletajo elemente, značilne za feministično gledališče, žensko gledališče in avtogledališče, z arhivskim gradivom. Ena od največjih prednosti uprizoritve je njena osredotočenost na lokalno zgodovino, ki tokrat, morda presenetljivo, privzame pozitiven ton. Sodobno gledališče pogosto zavzema kritično držo: kritizira sistem, režim, tiste na oblasti. V nasprotju s tem je uprizoritev Tjaše Črnigoj afirmativna. Od začetka pa do konca igralke ponavljajo, da je bila Slovenja [SFR Jugoslavija, op. prev.] prva država, ki je pravico do abortusa zapisala v svojo ustavo. Celo ko pripoveduje o trenutkih, ko je bila ta pravica ogrožena, režiserka žensk ne prikazuje kot žrtev. Nasprotno, vseskozi gradi narativ o slovenskih ženskah kot o borkah, ki se ne vdajo. Prizori so skrbno izoblikovani, tako da vzbudijo občudovanje njihovega upora in poguma. Ta premik v gledališkem pripovedovanju, premik, ki se dotika obojega, narodne identitete in zgodovine žensk, odpira nova pripovedna obzorja. To niso zgodbe o žrtvah ali slepo slavljenje, temveč izrazi iskrenega spoštovanja do preteklosti in ljudi, ki so jo oblikovali. Potrjevanje zgodovine žensk je postalo že zaščitna znamka umetniškega glasu Tjaše Črnigoj. […] Zato je tako pomembno ustvarjati predstave, ki pripovedujejo o lokalnih zgodbah, zgodbah, na katere so Slovenci lahko ponosni. Služijo nam kot opomnik, da za temi pravicami stojijo resnične ženske, ki so se zanje borile – zase in za prihodnje generacije.

Na začetku predstave slišimo osebne zgodbe žensk iz različnih časovnih obdobij: zgodbo mlade ženske, ki je kot študentka telo vzela v svoje roke in uspešno naredila splav, zgodbo naše prednice, ki te možnosti ni imela in je morala poseči po nevarnih mazaških metodah, hkrati pa se med te zgodbe vpletejo tudi prvoosebne pripovedi igralk, ki govorijo o svojih izkušnjah užitka, o prvi menstruaciji,  prvi objektifikaciji s strani moškega ter seksualizaciji in sramu, ki se ničkolikokrat lepi na žensko telo. Predstava s tem sledi eni izmed feminističnih vodil: osebno je politično. In čeprav so telesa pred nami pričevalci zgodovine patriarhata, ki je izbrisal ženski užitek in žensko seksualnost omejil na reproduktivno funkcijo, igralke na odru stopajo samozavestno, sproščeno in s komičnimi vložki. […] Predstava z uporabo dejanskega avdiovizualnega arhiva, s kombiniranjem fikcijskih prizorov z dokumentarnimi vložki, prehajanjem med osebnimi zgodbami igralk in izmišljenimi, a popolnoma verjetnimi osebami iz preteklosti spleta nit o zgodovinski resničnosti, ki je mnogokrat spregledana in ki je pravzaprav druga, manj lepa plat zgodbe o slovenski neodvisnosti.  Dokumentarno proslavo 55. člen lahko beremo predvsem kot poklon borkam za ohranitev reproduktivnih pravic in kot premislek o tem, da nam kapitalizem kaj kmalu lahko vzame nekaj, kar je socializem leta 1974 prinesel. Dejstvo, da je Slovenija postala prva država v Evropi, ki je imela dostopen, legalen in brezplačen splav ter kontracepcijo, ni zanemarljivo.

Predstava, podnaslovljena kot Dokumentarna proslava, črpa iz motivike slovenskega ustnega, literarnega in materialnega izročila, ki ga mestoma tudi ironizira in karikira, tako v vizualni podobi kot v odrski koreografiji in besedilnem izrazu. Predvsem pa je ključna obuditev spomina in predstavitev osmih takratnih protagonistk boja za 55. člen, njihove pripovedi in dokumentarno gradivo, ki priča o prebujeni družbi sodobnosti in tako družbeno kot strokovno utemeljenem zavzemanju za vpis pravice do svobodnega odločanja o telesu v srž državne ureditve. Političarke, znanstvenice, univerzitetne profesorice in aktivistke, ki se jim danes z največjim spoštovanjem priklonimo in zahvalimo ob zavedanju, da gre predvsem za posameznice, ki so v ključnem trenutku zmogle pritegniti množico, ki je prevesila razmerje na tehtnici na pravo stran zgodovine. Vsebinsko in vizualno bistveni elementi uprizoritve so tudi dokumentarni video in fotografski posnetki političnega dogajanja v in pred parlamentom (takrat imenovanim še Skupščina Republike Slovenije) decembra 1991, ki je v svojem sestavu blizu dvesto članov štel zgolj šestindvajset žensk, ter fotografije organiziranja ženskih gibanj v osemdesetih letih 20. stoletja. Potencial, ki ga predstava nosi, je težko opisljiv. Gre pa v prvi vrsti za to, da se je za enakopravnost spolov in dostojanstvo treba in nujno boriti. Boriti za osveščenost in svobodno družbo v celoti. Gledališče je tudi tokrat svojo vlogo posrednika tega poziva odlično opravilo.