55. člen
- Tamara Avguštin
- Miranda Trnjanin
- Umetniško sodelovanje, scenografija in kostumografija: Tijana Todorović
- Soavtorstvo scenarija: Tamara Avguštin, Tjaša Črnigoj, Anja Novak, Katarina Stegnar, Miranda Trnjanin
- Dramaturgija: Urška Brodar, Tjaša Črnigoj
- Glasba in oblikovanje zvoka: Tomaž Grom
- Video: Ana Čigon
- Oblikovanje svetlobe in video: Borut Bučinel
- Asistentka dramaturgije: Helena Šukljan
- Asistentka scenografije, kostumografije in videa: Lene Lekše
- Lektorica: Mateja Dermelj
- Vodja predstave: Urša Červ
- Intervjuvanke: Mojca Dobnikar, Vlasta Jalušič, Mateja Kožuh Novak, Sonja Lokar, Metka Mencin, Tanja Rener, Mirjana Ule, Živa Vidmar
Kot jugoslovanska socialistična republika je imela Slovenija že od leta 1974 v ustavi zapisano pravico do odločanja o rojstvih otrok, ko se je osamosvajala, pa je bila ta pravica znova postavljena pod vprašaj. Pri oblikovanju nove ustave je največ polemik sprožal prav člen, ki je zadeval reproduktivne pravice žensk. Pojavili so se predlogi, da bi ga preprosto izpustile_i. Feministične skupine in posameznice so se proti temu odločno borile in vztrajale, da mora ostati zapisan v ustavi. Predstava temelji na arhivskem gradivu, zapisih o tistem času in pogovorih z akterkami tega boja. Osvetljuje pripoved o povezovanju, podpori in zavezništvu, zaradi katerih je pravica do izbire v Sloveniji danes zaščitena z ustavo.
Na začetku predstave slišimo osebne zgodbe žensk iz različnih časovnih obdobij: zgodbo mlade ženske, ki je kot študentka telo vzela v svoje roke in uspešno naredila splav, zgodbo naše prednice, ki te možnosti ni imela in je morala poseči po nevarnih mazaških metodah, hkrati pa se med te zgodbe vpletejo tudi prvoosebne pripovedi igralk, ki govorijo o svojih izkušnjah užitka, o prvi menstruaciji, prvi objektifikaciji s strani moškega ter seksualizaciji in sramu, ki se ničkolikokrat lepi na žensko telo. Predstava s tem sledi eni izmed feminističnih vodil: osebno je politično. In čeprav so telesa pred nami pričevalci zgodovine patriarhata, ki je izbrisal ženski užitek in žensko seksualnost omejil na reproduktivno funkcijo, igralke na odru stopajo samozavestno, sproščeno in s komičnimi vložki. […] Predstava z uporabo dejanskega avdiovizualnega arhiva, s kombiniranjem fikcijskih prizorov z dokumentarnimi vložki, prehajanjem med osebnimi zgodbami igralk in izmišljenimi, a popolnoma verjetnimi osebami iz preteklosti spleta nit o zgodovinski resničnosti, ki je mnogokrat spregledana in ki je pravzaprav druga, manj lepa plat zgodbe o slovenski neodvisnosti. Dokumentarno proslavo 55. člen lahko beremo predvsem kot poklon borkam za ohranitev reproduktivnih pravic in kot premislek o tem, da nam kapitalizem kaj kmalu lahko vzame nekaj, kar je socializem leta 1974 prinesel. Dejstvo, da je Slovenija postala prva država v Evropi, ki je imela dostopen, legalen in brezplačen splav ter kontracepcijo, ni zanemarljivo.
Predstava, podnaslovljena kot Dokumentarna proslava, črpa iz motivike slovenskega ustnega, literarnega in materialnega izročila, ki ga mestoma tudi ironizira in karikira, tako v vizualni podobi kot v odrski koreografiji in besedilnem izrazu. Predvsem pa je ključna obuditev spomina in predstavitev osmih takratnih protagonistk boja za 55. člen, njihove pripovedi in dokumentarno gradivo, ki priča o prebujeni družbi sodobnosti in tako družbeno kot strokovno utemeljenem zavzemanju za vpis pravice do svobodnega odločanja o telesu v srž državne ureditve. Političarke, znanstvenice, univerzitetne profesorice in aktivistke, ki se jim danes z največjim spoštovanjem priklonimo in zahvalimo ob zavedanju, da gre predvsem za posameznice, ki so v ključnem trenutku zmogle pritegniti množico, ki je prevesila razmerje na tehtnici na pravo stran zgodovine. Vsebinsko in vizualno bistveni elementi uprizoritve so tudi dokumentarni video in fotografski posnetki političnega dogajanja v in pred parlamentom (takrat imenovanim še Skupščina Republike Slovenije) decembra 1991, ki je v svojem sestavu blizu dvesto članov štel zgolj šestindvajset žensk, ter fotografije organiziranja ženskih gibanj v osemdesetih letih 20. stoletja. Potencial, ki ga predstava nosi, je težko opisljiv. Gre pa v prvi vrsti za to, da se je za enakopravnost spolov in dostojanstvo treba in nujno boriti. Boriti za osveščenost in svobodno družbo v celoti. Gledališče je tudi tokrat svojo vlogo posrednika tega poziva odlično opravilo.
Partnerica uprizoritve 55. člen je RTV Slovenija.
Predstavo je navdihnila knjiga Vlaste Jalušič: Kako smo hodile v feministično gimnazijo (Založba /*cf., 2002), nastala pa je na osnovi intervjujev z nekaterimi akterkami boja za 55. člen slovenske ustave. Uporabile_i smo avdio in video posnetke iz Arhiva RTV Slovenija, Arhiva FV in iz zasebnih arhivov intervjuvank.
Pomembni referenci sta bili tudi knjiga Kapital in reproduktivne pravice: Zahodne kapitalistične države Lilijane Burcar (Založba Sophia) in misel »this is a story with too many possible beginnings and few endings« (to je zgodba s preveč mogočimi začetki in malo konci) iz predstave She was a friend of someone else (Bila je prijateljica neke_oga druge_ga, Nowy Teatr) Gosie Wdowik.
Zahvaljujemo se Muzeju novejše in sodobne zgodovine Slovenije, Mirovnemu inštitutu, Leonišču Ljubljana, Založbi /*cf., Tiborju Miheliču Syedu, Goranu Injcu, Lilijani Burcar, Borisu Petkoviču, Karmen Uglešič in Matiji Šušniku iz Službe Državnega zbora za odnose z javnostmi, Marjetki Neci Falk in Tonetu Stojku, Tei Hvala, Bojani Pinter, Tini Kunič Pirš, Mihaeli Logar, Izi Strehar, Žigi Vircu, Veroniki Zakonjšek, Robertu Botteriju, Borutu Krajncu.